Kako je bila med bitko za Stalingrad premagana kolera

Poleti 1942 se je Rdeča armada v težkih bojih umikala proti Stalingradu (današnjemu Volgogradu). V teh kritičnih časih se je poleg vojska sil osi nepričakovano pojavil še en sovražnik – prav tako neusmiljen, a precej bolj skrit. Oblegano mesto na Volgi je ogrožala kolera, in glede na to, koliko civilnega prebivalstva in vojaškega osebja se je tja zgrnilo, bi se lahko zgodila katastrofa neslutenih razsežnosti.

Nenadna nevarnost

Sprva so poročanja o pojavu kolere sovjetsko vojaško vodstvo celo razveselila, saj se je bolezen pojavila na območju pod okupacijo sovražnih sil. Nevarna infekcija bi lahko postala prikladen zaveznik v boju proti nemškim okupatorjem.

A veselje je kmalu splahnelo. Kolera ni spoštovala frontne linije in je skupaj z umikajočo se vojsko in begunci kmalu obiskala Stalingrad. V več stalingrajskih naseljih so bili 18. julija potrjeni prvi primeri okužbe.

Po ukazu narodnega komisarja (ministra) za zdravje Georgija Miterjova je bila v Stalingrad napotena Zinaida Jermoljeva, ena od vodilnih mikrobiologov tistega časa, z nalogo, da organizira delo lokalnih zdravnikov s ciljem preprečevanja širjenja kolere.

"Odločiti smo se morali, kakšne ukrepe bomo sprejeli proti nevarnosti, ki bi lahko ogrozila mesto, ki se je takrat ravno pripravljalo na obrambo," je pisala Jermoljeva v svojih spominih z naslovom Nevidna vojska: "Iz mesta je odhajalo na sto tisoče borcev neposredno na fronto, proti ostremu okljuku reke Don, kjer se je začela množična bitka. Bolnišnice so vsak dan sprejele na tisoče ranjencev. Iz mesta, prepolnega vojske in evakuiranega prebivalstva, so neprekinjeno pluli parniki in vlaki v Astrahan in Saratov. Epidemija bi se na ta način lahko razširila na mnoge regije po državi."

Na zasedanju komisije za izredne razmere v Stalingradu je bila sprejeta odločitev, da se takoj prične z množično uporabo protibakterijskih preparatov, ki so uničevali celice bakterije, ki je povzročala bolezen. Količine preparatov, poslane iz Moskve, pa niso zadostovale, zato se je Jermoljeva obrnila na center s prošnjo, da se pošlje dodatne pošiljke. A medtem ko je skupaj s kolegi organizirala pripravljalna dela, je prišla strašna vest, da je nemško letalstvo bombardiralo in uničilo konvoj s preparati na poti do Stalingrada.

Izjemni ukrepi

Izbire ni bilo – preparat je bilo treba začeti proizvajati na licu mesta v Stalingradu. V kleti ene od zgradb so postavili laboratorij in v težavnih razmerah kmalu proizvedli potrebno količino preparata. Delo je potekalo 24 ur na dan, 7 dni v tednu.

"V tem boju z nevidno vojsko so sodelovali vsi, ki so ostali v mestu. Posamezna ekipa prostovoljcev Rdečega križa je nadzorovala do deset stanovanj, vsakodnevno opravljala oglede in spraševala stanovalce, ali imajo koga, ki ga je treba nujno hospitalizirati. Ostali so čistili vodnjake s klorom in dežurali v pekarnah in na evakuacijskih točkah. Iz mesta nihče ni mogel brez potrdila o prejetem odmerku preparata," je zapisala Jermoljeva.

Vsi zdravstveni delavci, ki niso opravljali dežurstva na gradbiščih obrambnih položajev, so bili mobilizirani v boj proti epidemiji. S svojimi napori so dosegli izjemen rezultat: vsakodnevno je bilo pregledanih 15.000 ljudi, preparat proti koleri pa je prejelo po 50.000 prebivalcev.

"V zakloniščih in v pristanišču se je ljudem ves čas razlagalo o preventivnih ukrepih proti želodčnim boleznim. Radijske oddaje in dnevno časopisje so bile prav tako vključene v ta boj," piše Jermoljeva.

Preden so se v predmestjih Stalingrada pojavile prve enote nemške vojske in so se začele ulične bitke, je bila preprečena množična epidemiološka katastrofa, ki bi lahko zdesetkala število braniteljev mesta. Kmalu zatem so se morali bolničarji sicer spet spopasti s to nevarno okužbo, ki je tokrat izbruhnila med ujetimi vojaki nemške 6. armade feldmaršala Friedricha Paulusa.