30. septembra 1943 popoldan je Paul Dargel, drugi najpomembnejši nacistični funkcionar na območju okupirane Ukrajine, zapustil upravno zgradbo Reichskommissariata v Rivnah. Za njim je pripeljal črn opel. Vrata so se odprla in proti nacističnemu častniku je poletela protitankovska granata. Opel se je takoj po eksploziji odpeljal naprej, Dargel pa je ostal brez obeh nog.
To je bil drugi poskus atentata na visokega nacističnega funkcionarja s strani neusmiljenega sovjetskega vohuna in gverilca Nikolaja Kuznjecova.
Kuznjecov, bodoča legenda med sovjetskimi vohuni in gverilci, ni bil ravno očitna izbira za mogočno sovjetsko varnostno agencijo NKVD. Pri 18 letih je bil izključen iz Komsomola, pomembne mladinske politične organizacije v Sovjetski zvezi. Pri 19 je bil aretiran in obsojen na eno leto popravnega dela, potem ko je policijo obvestil o poneverbah na gozdarski postaji, kjer je nekoč delal.
V okolju vseprisotnega sumničenja in aretacij tridesetih let v ZSSR bi lahko oseba s tako načetim ugledom postala lahka tarča za represivni aparat, a srečen razvoj dogodkov je povsem spremenil potek njegovega življenja.
Kot prvo je mladenič izkazal nadarjenost za tuje jezike, še posebej za nemščino, ki je ni le tekoče govoril, pač pa se je z lahkoto sporazumeval tudi v njenih dialektih.
Med zatiranjem nasprotnikov kolektivizacije leta 1932 je Kuznjecov padel pod drobnogled sovjetske policije in obveščevalne službe NKVD.
Kot perspektiven kader je bil priporočen Leonidu Rajhmanu, enemu od administratorjev obveščevalne službe, in ga navdušil s svojo pojavnostjo in znanjem nemščine.
"Ko je prvič prestopil prag, sem bil popolnoma osupel: pravi Arijec! Bil je višji od povprečja, vitek, suh, a čvrst, svetlih las, ravnega nosu in sivo-modrih oči. Pravi Nemec, a brez znakov aristokratske degeneracije. Imel je dobro držo, kot kakšen vojaški profesionalec. Takšen je bil ta gozdar z Urala!" je o svojem kandidatu povedal Rajhman.
Kuznjecov je med vojno dobil poglavitno nalogo; izdajati se za nacističnega častnika, se infiltrirati med okupacijske sile na območju Ukrajine in metodično ter neusmiljeno pobijati visoke nacistične funkcionarje.
Pod krinko nemškega nadporočnika (oberleutnanta) Paula Sieberta se je sovjetski vohun popolnoma predal svoji nalogi. V 16 mesecih delovanja je v okupirani Ukrajini uspešno izvedel atentate na 11 nacističnih generalov in visokih častnikov.
Te, ki so se po sreči izognili roki pravice Kuznjecova, je usoda srečala kasneje, včasih le nekaj dni zatem.
Paul Dergel, ki je 30. septembra po omenjenem napadu z granato izgubil obe nogi, je bil ena takšnih tarč, ki je samo nekaj dni prej preživela poskus atentata. Kuznjecov je namreč po pomoti zamenjal nekega drugega nacističnega funkcionarja za Dergla in ga ubil s tremi streli. Razočaran nad rezultatom je svojo pravo tarčo vendarle ulovil in ubil na tem istem mestu kot njenega nesrečnega dvojnika.
Z vsakim uspešnim atentatom na nacističnega častnika je napetost dodatno narasla. Okupator, ki ga je serija atentatov povsem ohromila, se je odločil, da bo za lov na sovjetskega vohuna uporabil drastične ukrepe.
Po besedah Dmitrija Medvedjeva, enega od voditeljev sovjetskega partizanskega gibanja v okupirani Ukrajini, se je Kuznjecov vselej izognil temu, da bi ga ujeli, s kombinacijo bistroumnosti in izjemnega smisla za humor.
Ko je videl, da so nacisti začeli na ulicah Riven ustavljati vozila in v iskanju njega zasliševati potnike, je, oblečen v nacistično uniformo, parkiral svoj avtomobil in se pridružil iskalni akciji. Tudi on je začel ustavljati avtomobile in zasliševati naciste, če kdo kaj ve o najbolj iskanem vohunu pod krinko v njihovih vrstah.
V svojih spominih je Medvedjev opisal ironičen pogovor med Kuznjecovom in nekim oficirjem Gestapa:
— "Stoj! Pokaži papirje!" - je grozeče ukazal Kuznjecov.
— "Ne skrbite, Herr Kapitan," je odvrnil eden od potnikov in pokazal svojo gestapovsko značko, "Lovimo istega bandita."
Med komentiranjem svojega delovanja pod krinko naj bi Kuznjecov dejal: "Zdi se mi, da sem najbolj veder in samozavesten nacistični oficir na terenu!"
Kuznjecov se je več let uspešno izogibal maščevanju nacistov. Obstajajo trditve, da naj bi prav on odkril lokacijo Hitlerjevega skrivnega štaba, imenovanega Werwolf (Volkodlak). Razkril naj bi tudi informacije, ki so pomagale preprečiti operacijo Dolgi skok, s katero so nacisti hoteli istočasno ubiti Roosevelta, Churchilla in Stalina med konferenco v Teheranu leta 1943.
Legendarnega sovjetskega vohuna pa so na koncu vendarle ubili, in sicer marca 1944, ko je skušal pobegniti iz okupirane Ukrajine in se pridružiti partizanom. Njegova usoda sovjetskim oblastem ni bila znana vse do leta 1959, ko je neka iskalna ekipa odkrila njegove domnevne posmrtne ostanke. Nikolaju Kuznjecovu je bil posmrtno dodeljen naziv junaka Sovjetske zveze.
Preberite še: Kako je deloval KGB?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
