Vse od časov stare Kitajske in Rimskega imperija je golobja pošta veljala za izjemno učinkovito in ptice se je na veliko uporabljalo med različnimi vojnami in konflikti. Svoje poslanstvo so golobi nadaljevali tudi med drugo svetovno vojno in priskočili vojakom na pomoč, kadar so sodobne radijske zveze zatajile.
Golobe so tako ali drugače uporabljale vse oborožene sile vojskujočih se držav. Tudi Sovjetska zveza ni bila izjema – njeni krilati vojaki niso samo prenašali sporočil, ampak celo napadali letala.
Sredi dvajsetih let se je v Rdeči armadi znova pojavilo zanimanje za golobjo pošto, ki je po koncu prve svetovne vojne nekoliko zamrla. Mali pernati pomočniki so delavsko-kmečki zračni floti prišli še kako prav.
Zaradi takrat še zelo skromnega stanja radijskih zvez v letalstvu so golobe uporabljali za pošiljanje izvidniških podatkov ali koordinat v primeru zasilnih pristankov. Golobograme (depeše) so zapisovali na tanek papir, ki jih potem zlagali v lahke kovinske kontejnerje. Ti so bili pritrjeni k nogi goloba.
Izvajali so se tudi poskusi, kjer so golobe spuščali iz letal na višini od 300 metrov do več kilometrov. Ko so ptice poletele na plano, so se orientirale v okolju, pikirale proti tlom in se usmerile proti domačemu golobnjaku.
Leta 1928 je namestnik narodnega komisarja za vojaške in pomorske zadeve ZSSR Josif Unšliht celo predlagal uvedbo "vojaške golobje službe", ki bi Rdečo armado v času vojne zalagala s poštnimi golobi. Že naslednje leto se je v oboroženih silah pojavila nova specialnost - "vojaški trener-selektor poštnih golobov".
Sposobne ptice so služile v kopenski vojski, v letalstvu in floti, prav tako pa so jih uporabljali za varovanje državnih meja. Aktivno se je razvijala mreža stacionarnih in premičnih golobjih baz, nameščenih na avtomobilih in vpregah. Leta 1936 je v ZSSR delovalo že več kot 250 postaj s 30.000 pticami.
Kljub temu pa se je golobja pošta v več vojaških operacijah Rdeče armade konec tridesetih let (vojna z Japonsko na reki Halkin Gol, sovjetsko-finska vojna) izkazala za neučinkovito. Zaradi stalnega premikanja vojsk in pogostega menjavanja lokacij uporaba golobov enostavno ni bila izvedljiva.
"Ta način zveze v sodobnih operacijah preprosto ni smiseln," je avgusta 1940 vrhovnemu vodstvu poročal načelnik zvez Zahodnega posebnega vojaškega okrožja generalmajor Andrej Grigorjev. Predlagal je, da se golobe izključi kot sredstvo za operativne zveze in se jih preda izvidniškim oddelkom za zagotavljanje prenosa službene pošte.
Kmalu po izbruhu druge svetovne vojne pa se je izkazalo, da golobja pošta še ne sodi v zgodovino, in da so pernati vojaki na bojišču še kako uporabni.
Dresirane golobe so uporabljali za zagotavljanje operativnih zvez med štabi in enotami na fronti. Kadar so se pokvarile radijske postaje, so vso upanje položili v krilate veziste, ki nikoli niso odpovedali.
Golobja pošta je bila med drugim izjemnega pomena pri obrambi Moskve. Za svoj doprinos v bitki za prestolnico je bilo z medaljami in odlikovanji nagrajenih okoli trideset golobjih dreserjev.
Ustreljeni Viktor Čerevičkin. 22. novembra, 1941
Jevgenij Haldej/MAMM/MDF/russiainphoto.ruGolobje zveze so uporabljali tudi Nemci, ki so se dobro zavedali, kakšno škodo jim lahko povzročijo krilati vojaki v rokah partizanov in vohunov. Od prebivalcev na okupiranih ozemljih so zahtevali, da jim predajo vse golobe, ki so jih imeli doma. Neupoštevanje tega ukaza se je pogosto kaznovalo s smrtjo. Tako je bil npr. ustreljen 16-letni Viktor Čerevičkin iz Rostova na Donu, zato ker je en teden pri sebi doma skrival ptice.
Za prestrezanje sovjetskih golobov so Nemci uporabljali izučene sokole in jastrebe. Ohranjeno je poročilo o težki usodi goloba št. 48, ki ga je jastreb večkrat napadel, a se mu je vseeno uspelo prebiti do doma: "Zvečer je golobarju Popovu pod noge priletela št. 48. Ena tačka je bila polomljena in se je držala telesa le s tanko kožo. Hrbet je imela odrt, prsi pa okrvavljene. Golob je težko dihal in žejno hlastal za zrakom z odprtim kljunom. Po predaji sporočila v štab je goloba operiral veterinar in ga rešil."
Krilati vezisti so neprekinjeno zagotavljali zvezo med štabi in izvidniškimi skupinami, delovali so v bližnjem zaledju sovražnika. Tako so na nekatere naloge skupaj z vojaki odšli golobarji z 20-30 golobi, ki so jih nosili v pletenih košarah. Ptice so za številne partizanske odrede postale malodane najzanesljivejše sredstvo za sprejemanje in predajanje skrivnih informacij.
Leta 1944 je bila v sklopu 2. Pribaltske fronte ustanovljena posebna četa za golobje zveze. 500 golobov pod nadzorom 80 vojaških golobarjev je bilo dresiranih za polete na 22 različnih relacij v območju 10-15 km. V pol leta so dostavili več kot 4.000 sporočil.
Poleg golobov vezistov bi se v Rdeči armadi skoraj pojavili tudi t. i. golobji projektili - golobi s pritrjenim strelivom. Ptice bi pristajale na bombah, pritrjenih pod krili nemških letal, strelivo bi se nato avtomatsko odvezalo ter golobu omogočilo, da odleti, nakar bi se aktiviral prožilni mehanizem, ki bi bombo uničil.
A projekt ni bil nikoli izveden v praksi, saj ptiči nikakor niso mogli razlikovati letalskih bomb na sovražnih letalih od sovjetskih bombnikov, in bi zato lahko predstavljali veliko nevarnost za lastno letalstvo.
Oboroženi golob in uničena letalska bomba
arhivska fotografijaSovjetska golobja vojska je med vojno utrpela velike izgube, a kljub temu uspela z dostavo na deset tisoče sporočil doprinesti precejšen delež k skupni zmagi. Tehnični napredek po koncu vojne je golobe dokončno izrinil iz sistema vojaških zvez in pernati vojaki so se odpravili v zasluženi pokoj.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
