Kateri tujci so pokopani na Rdečem trgu?

NASA/Bill Ingalls
Kremeljsko obzidje služi kot grobnica okoli 200 ljudem, med njimi pa najdemo celo nekaj zahodnih politikov. Kdo so bili ti ljudje in zakaj so jih pokopali tja?

Mavzolej leta 1924 preminulega Vladimirja Lenina na Rdečem trgu je vsesplošno znan, a v bistvu je le del osrednje nekropole v kremeljskem obzidju. To, svojevrstno častno pokopališče, je bilo postavljeno po revoluciji 1917.

Do vključno leta 1985 so tukaj pokopavali revolucionarje in pomembne partijske funkcionarje. Na obeh straneh mavzoleja sta vrsti grobnic s spominskimi doprsnimi kipi, v bratski grobnici pa počivajo ostanki vojakov, padlih med revolucijo.

Konec dvajsetih let 20. stoletja se je v Moskvi pojavil krematorij, žare s prahom pomembnih ljudi v ZSSR pa so začeli vzidavati v kremeljsko obzidje. V njem imajo svoje žare med drugimi pisatelj Maksim Gorki, vojskovodja Georgij Žukov, kozmonavt Jurij Gagarin in vesoljski konstruktor Sergej Koroljov.

Prvi tujci so se v nekropoli pojavili zelo kmalu. V bratskem grobišču v kremeljskem zidu je pokopanih pet komunistov iz različnih držav, ki so umrli nedaleč od Moskve leta 1921. Nemca Oscar Gelbrich in Otto Strupat, Bolgar Ivan Konstantinov, Avstralec John Freeman in Britanec William John Hewlett – vsi ti so se borili za pravice rudarjev in pripotovali v Rusijo na kongres Rdeče sindikalne internacionale. Na cesti iz Moskve v Tulo, kjer so se srečali z rudarji, so se udeležili preizkušanja novega aerovagona, ki pa je strmoglavil.

Med 200 ljudmi, pokopanimi v Kremlju, je še kar nekaj tujcev, predvsem voditeljev delavskih gibanj v svojih državah.

1. Madžar Antal (Anton) Horák (? -1918)

Po koncu prve svetovne vojne se je v Rusiji znašlo na deset tisoče madžarskih vojnih ujetnikov, med katerimi so bili kmetje, delavci in drugi podrejeni sloji prebivalstva. Mnogi med njimi so se odločili pomagati boljševikom v boju za prevzem oblasti in vzpostavitev socialne pravičnosti. Antal Horák se je pridružil Rdeči armadi in padel med državljansko vojno. Pokopan je v bratski grobnici v Kremlju.

2. Norvežanka Augusta Aasen (1878-1920)

Norveška komunistka je bila ena od organizatorjev gibanja solidarnosti s Sovjetsko Rusijo. Leta 1920 so jo povabili v državo sovjetov, da bi se udeležila kongresa Kominterne in 1. mednarodne konference žensk komunistk v Moskvi. Umrla je v Moskvi po nesrečnem dogodku, ko jo je zbilo krilo strmoglavljenega letala. Pokopali so jo v bratski grobnici z nekaterimi drugimi komunisti, umrlimi leta 1920.

3. Američan John Reed (1887-1920)

Ta ameriški novinar je bil najbrž najljubši tujec boljševikov. Osebno je poznal Vladimirja Lenina in Leva Trockega ter v živo spremljal revolucijo leta 1917, ki jo je predstavil v svoji knjigi Deset dni, ki so pretresli svet. Po tem je postal celo eden od ustanoviteljev komunistične stranke v ZDA. Leta 1919 je znova pripotoval v Sovjetsko Rusijo, delal v Kominterni in potoval po državi, kjer je zbiral podatke za novo knjigo. Umrl je leta 1920 v Moskvi po okužbi s tifusom. Pokopan je v bratski grobnici v obzidju.

4. Američan Charles Emil Ruthenberg (1882-1927)

Nekdanji mizar in sin prevoznika Američan Ruthenberg je postal generalni sekretar nove Komunistične partije ZDA. Prizadeval si je za revolucijo na drugi strani Atlantika in organiziral delavsko demonstracijo Roke stran od Sovjetske Rusije!. Umrl je doma v Ameriki, a na prošnjo boljševikov so njegov prah pripeljali v Rusijo ter pokopali v kremeljskem obzidju.

5. Britanec Arthur MacManus (1889-1927)

Metalurški delavec iz Škotske je že pred revolucijo sodeloval v delavskih stavkah in bil član Socialistične delavske stranke ter zasedal vodilno mesto v svetu delavskih starešin. Ruska revolucija leta 1917 ga je navdušila in začel se je zavzemati za ustanovitev komunistične stranke v Veliki Britaniji, ki bi združila vse leve politične sile. Ko je bila partija ustanovljena, je MacManus pripotoval v ZSSR na kongres Kominterne. Za sodelovanje v vstaji je bil doma aretiran in preživel vel mesecev v zaporu. Umrl je leta 1927. Njegov prah je bil prepeljan v ZSSR in pokopan v Kremlju.

6. Američan William Dudley Haywood (1869-1928)

Ameriški rudar William Haywood, član ameriške zveze rudarjev, je bil aktivni pripadnik lokalnih levih strank in delavskih organizacij ter organizator stavk. Kot mnogi komunisti je bil tudi on nasprotnik vstopa ZDA v prvo svetovno vojno. Njega in njegove soborce so obtožili vohunjenja in pozivanja k dezerterstvu. Obsojen je bil na 20 let zapora, a je bil po plačilu varščine osvobojen, da je lahko podal pritožbo. Med tem je pobegnil v Sovjetsko Rusijo, saj se je nad revolucijo navduševal že v zaporu. V ZSSR je delal v revolucionarnih delavskih organizacijah in napisal avtobiografijo in knjigo o zgodovini delavskega gibanja v ZDA, ki so jo izdali v ruskem jeziku. Umrl je v Moskvi leta 1928.

7. Madžar Jenő Landler (1875-1928)

Ta madžarski komunist je v mladosti organiziral več delavskih stavk, nato pa je postal eden od voditeljev Madžarske sovjetske republike, ki je obstajala samo nekaj mesecev, ter vodil madžarsko Rdečo armado. Po porazu revolucije na Madžarskem je emigriral, sodeloval v Kominterni, umrl pa v Cannesu po bolezni leta 1928. Njegov prah so pokopali v kremeljskem obzidju. Tam so pokopali tudi Landlerjevega rojaka in komunista Jenőja Hamburgerja leta 1936, a njegov prah po drugi svetovni vojni vrnili v domovino.

8. Nemka Clara Zetkin (1857-1933)

Ime nemške komunistke in borke za ženske pravice je bilo znano vsakemu sovjetskemu otroku že od malega. Po njej so še danes poimenovane mnoge ulice v Rusiji, mednarodni dan žensk 8. marca, ki ga je pomagala uveljaviti Zetkin, pa je v Rusiji uradni praznik. Iz Nemčije so jo izgnali leta 1933, ko je na oblast prišel Hitler, umrla pa je blizu Moskve.

9. Japonec Sen Katajama (1859-1933)

Ta japonski komunist je postal privrženec socializma med študijem v ZDA. Ko se je vrnil domov, je začel organizirati sindikate in delavska gibanja ter levičarsko stranko. Medtem ko se je Rusija bojevala z Japonsko leta 1904, se je rokoval z ruskim socialistom Georgijem Plehanovom. Oba sta bila namreč izbrana za predsednika kongresa delavske Internacionale. Med represalijami zaradi delavskih stavk je zapustil Japonsko in se leta 1918 preselil v Sovjetsko Rusijo, kjer je delal v Kominterni. Umrl je v Moskvi leta 1933.

10. Fritz Heckert (1884-1936)

Kot vidni predstavnik delavskega gibanja je bil Heckert eden vodilnih članov nemške komunistične partije. Bil si je blizu z Leninom in se navduševal nad uspehom revolucije v Rusiji. Tako kot Clara Zetkin je bil primoran zapustiti Nemčijo po prihodu nacistov na oblast. Živel je v Moskvi in njegova dela so izhajala v sovjetskem tisku.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke