Zakaj je bilo prepovedano fotografirati Gagarinov skafander?

Zgodovina
JEKATERINA SINELŠČIKOVA
Na fotografijah, posnetih takoj po pristanku, je Jurij Gagarin odet v preprosto termo jakno. A je v temu letel v vesolje? Kaj pa skafander?

Ko je Jurij Gagarin po svojem legendarnem poletu prišel pred člane državne komisije, ni pozabil omeniti ene zelo pomembne podrobnosti: "Tam sem se v trenutkih slavja nekajkrat fotografiral. Do takrat sem že slekel skafander. Oblečeno sem imel samo modro termo jakno, v oranžno-sivem skafandru in hermetični čeladi pa se nisem fotografiral. Skafander smo položili v avto."

In res, na vseh fotografijah, napravljenih po pristanku na Zemlji, kozmonavt stoji v topli jakni, ki spominja na sovjetski vatnik (toplo obleko, ki so jo nosili zaporniki v sovjetskih zaporniških kolonijah). V resnici je to bil termokostum V-3, ki ga je imel Gagarin oblečenega pod skafandrom. A skafandra samega se ne vidi na nobeni sliki.

Zakaj je bilo treba skrivati vesoljski skafander?

Naj leti brez skafandra!

Razprava, ki se je vnela okoli skafandra za prvi polet človeka v vesolje, je bila burna. Človek se prvič odpravlja v vesolje – v kaj ga moramo obleči za tako nevarno potovanje?

Danes to deluje samoumevno, takrat pa je del strokovnjakov z vso resnostjo menil, da lahko Gagarin v vesolje poleti le v tem modrem termokostumu. Kostum sam je bil predviden zato, da kozmonavta po pristanku na zemlji ali na vodi reši pred podhladitvijo, v kolikor pa bi prišlo do dehermetizacije plovila v vesolju, bi bil neuporaben. Kljub temu so kozmonavta nekateri hoteli v vesolje poslati kar brez skafandra.

Takšna možnost je bila na mizi zato, ker so razvijalci plovila Vostok februarja 1960 ugotovili, da imajo resne težave s presežno maso, in tako so bili prisiljeni v varčevanje z opremo. Ob tem so dajali zelo optimistične napovedi: verjetnost dehermetizacije je majhna, zato skafander ni potreben in samo dodaja odvečno maso.

Debata o tem, ali kozmonavt v vesolju potrebuje skafander, ali ne, se je vlekla do poletja, dokler ji ni napravil konec oče sovjetske kozmonavtike konstruktor Sergej Koroljov, ki je izjavil, da se je "pripravljen odpovedati 500 kg tehnične opreme, zato da bi lahko do konca leta pripravili skafander s sistemom za podpiranje življenjskih funkcij."

Do načrtovanega poleta je ostalo slabih 8 mesecev in v tem času so morali inženirji napraviti prvi vesoljski skafander v zgodovini – Gagarinov SK-1.

Prvi skafander

Inženirji so se odločili za bližnjico in za prototip skafandra vzeli Vorkuto, zaščitno obleko pilotov lovcev Su-9, ki je imela funkcijo reguliranja pritiska in dovajanja kisika. "SK-1 je bil ’mehak’ dvoslojni skafander. En sloj je bil iz lavsana oz. polietilen tereftalata – termoplastike. Takrat je to bil relativno nov material, ki so ga v Laboratoriju visokomolekularnih spojin pri Akademiji znanosti izumili leta 1949. Iz lavsana je bil izdelan oporni sloj skafandra (danes ta material uporabljajo npr. pri izdelavi plastenk.

Drugi, t. i. hermetični sloj, je bil iz gume, zunanji sloj, ki so ga videli vsi, pa je tvorila oranžna vodoodporna prevleka. Oranžna je bila zato, da bi olajšala iskalno misijo, v primeru da bi se kozmonavt moral katapultirati s padalom.

Čelade se ni dalo sneti, nanjo so bili priključeni merilniki pritiska. V primeru padca pritiska, bi se čelada avtomatsko zaprla, cev, ki je v notranjost skafandra dovajala zrak, pa bi se odključila. Dotok zraka bi v tem primeru zagotavljala jeklenka s kisikom. V odprto vesolje se s tem skafandrom seveda ni smelo, znotraj plovila pa je lahko kozmonavt v njem brez težav preživel 5 ur. Mimogrede, že za ta skafander je bila zamišljena asenizacijska naprava, tako da ga kozmonavt ni rabil sneti, če je moral opraviti potrebo.

SK-1 je bil sešit strogo po merah kozmonavta, kar pomeni, da ni bil univerzalen. Skupaj s čelado je tehtal 20 kg. Takšne obleke si človek ni mogel nadeti brez tuje pomoči. Obstajal je strog postopek, kako je to treba napraviti, torej v kakšnem vrstnem redu se oblečejo noge, roke itd. Snel ga je lahko kozmonavt samostojno.

Na Gagarinu je bilo pravzaprav več slojev obleke: perilo, termo obleka, sloj iz lavsana, sloj iz gume in oranžna prevleka. A zakaj takšen ni smel pred kamere?

Človek s skrivno misijo

Ves razlog je bil v tajnosti skafandra, ki je upravičeno veljal za genialen sovjetski izum. Materiali in celoten razvoj so bili v luči vesoljske tekme z ZDA podvrženi državni skrivnosti. Funkcija zunanje svetlo oranžne prevleke je bila skriti pred tujimi očmi to, kar je bilo pod njo.

Juriju Gagarinu so ob vseh drugih navodilih ukazali, da po pristanku na Zemlji nemudoma skrije skafander, ali pa ga uniči. Da bi to tudi zares opravil, so Gagarinu dodelili enega od razvojnih inženirjev, ki so napravili skafander, Ota Mithrabanovič Bahramov. 12. aprila 1961 je bil Bahramov na posebni misiji, za katero je vedela samo peščica ljudi.

Na območju, kjer je pristal Gagarin, je moral Bahramov prejeti skafander bodisi od Gagarina samega bodisi od vodje iskalne skupine. Tega dne je inženir na skrivni misiji padel v objektiv več ljubiteljskim fotografom. Krepkega možakarja s klobukom v usnjeni jakni so prebivalci mesteca Engels zamenjali za Gagarinovega telesnega stražarja, sodelavca varnostne službe, ki mora varovati nacionalnega junaka. A resnica je bila precej preprostejša – Bahramov je samo prišel po skafander.