Rudolf Abel: Sovjetski tajni agent z mnogimi imeni

ZDA so leta 1962 iz ZSSR dobile nazaj svojega pilota Garryja Powersa, sestreljenega v letalu Lockheed U-2, Sovjetska zveza pa je v zameno dobila nazaj človeka po imenu Rudolf Abel. Izmenjava se je zgodila na mostu Glinicke med Zahodnim Berlinom in Vzhodno Nemčijo. Američani o Abelu niso vedeli nič, razen tega, da je sovjetski agent.

Agent za zveze

Pravo ime Rudolfa Abela je bilo William Fisher, ki je vse od leta 1927 je delal v sovjetski državni varnostni službi OGPU, kjer so ga rekrutirali zaradi njegovih izjemnih veščin radijskega operaterja, ki jih je pridobil med vojaškim služenjem v radiografskem polku, ter zato, ker je obvladal angleški jezik. William Fisher se je rodil leta 1903 v angleškem kraju Newcastle upon Tyne v družini marksističnih revolucionarjev. Starša sta pobegnila iz Ruskega imperija, nato pa so se leta 1920 skupaj vrnili v ZSSR. Ko je postal del Glavne obveščevalne uprave, je Fisher obljubil: "Raje bi umrl, kot pa da izdam interese moje domovine," pri čemer je imel v mislih ZSSR.

Dejstvo, da so njegovi starši po prihodu v ZSSR ohranili britansko državljanstvo, je Williamu precej pomagalo. Kmalu je dobil britanski potni list na podlagi izmišljene izjave, da se ne strinja s komunističnimi idejami svojega očeta in da se želi vrniti v državo rojstva. Leta 1931 se je odpravil na prvo misijo na Norveško pod lažno identiteto prodajalca radijske in tehnične opreme. Štiri leta kasneje je bil poslan v Veliko Britanijo, kjer je živel pod kodnim imenom Frank kot lastnik popravljalnice radiev, v resnici pa je bil agent za zveze. V Moskvo je prepošiljal informacije slavne vohunske skupine Cambriška peterka (ang. Cambridge Five) in vzpostavil radijsko omrežje za povezovanje lokalnih tajnih agentov s sovjetsko centralo.

Frankovo delo je veljalo za zelo uspešno, a je bil kljub temu 31. decembra 1938 odpuščen iz obveščevalne službe. Najverjetnejši razlog za izgubo zaupanja je bilo v tem, da je nekoč sodeloval s tajnim agentom NKVD Aleksandrom Orlovom (znanim pod psevdonimom Lev Nikolski), ki je leta 1938 prebegnil in bil razglašen za državnega sovražnika.

Igre z nacisti

A Fisher je bil vztrajen in leta 1941 so za znova zaposlili pri NKVD ter poslali v Samaro (850 jugovzhodno od Moskve) z Latvijcem Rudolfom Abelom in še enim radijskim operaterjem, globoko tajnim agentom, ki je bil leta 1938 odpuščen iz NKVD. Abel in Fisher sta bila dolgo najboljša prijatelja. Bila sta tako nerazdružljiva, da so ju nekateri celo zamenjevali. Ko sta skupaj prihajala v menzo NKVD, so se sodelavci šalili: "Poglejte, prihajata oba Abela!" V Samari sta opravila obveščevalno usposabljanje.

Istega leta je Fisher sodeloval v operaciji Manastir za dezinformiranje nasprotnika, v sklopu katere je bil zadolžen za tehnično plat in usposabljanje agenta Aleksandra Demjanova za delo z radijsko postajo. Demjanov je igral vlogo prebeglega agenta in Nemcem pošiljal različne napačne informacije o sovjetskih enotah. Leta 1944 je sodeloval v operaciji Berezino. Sovjetski agenti so se pretvarjali, da so izmišljena enota nemške vojske, ki tajno deluje v zaledju Rdeče armade. Nacisti so jim na pomoč pošiljali vohune. Radijsko "igro" je izvedel Fisher, katerega natančno delo je sovražniku preprečilo, da bi odkril resnico. Zadnje sporočilo iz berlinske baze se je glasilo: "Ne moremo vam pomagati, nadejamo se na Božjo voljo."

Jedrski vohun

Po koncu druge svetovne vojne je bil Fisher poslan v ZDA kot globoko skriti agent pod kodnim imenom Mark. Bil je odlično pripravljen za poljubno zahtevno misijo, saj je imel podrobno znanje kemije, fizike, slikarstva in fotografije, delal pa je lahko tudi kot električar. V ZDA je prispel pod lažno identiteto litvanskega begunca Andrea Kajotisa in se ustalil v Brooklynu kot slikar po imenu Emile Goldfus, ki je imel lasten fotografski atelje. Tam je nekaj časa sodeloval v agentoma Lono in Morrisom Cohenom, ki sta ga opisala kot "izjemno kultivirano in duhovno bogato osebo". Fisher je vzpostavil dve mreži agentov v Kaliforniji in na vzhodni obali ZDA. V Moskvo je pošiljal razne pomembne informacije, na primer o ustanavljanju Cie, o pošiljanju ameriških vojakov v Evropo in o načrtih za jedrski napad na sovjetska mesta v primeru izbruha vojne.

Fisherjeva oseba za vezo z Moskvo je bil Jurij Sokolov (Klod), ki je kasneje razkril, da so Fisherjeve informacije Sovjetom prihranile "2-3 leta dela v tajnih laboratorijih in 18-20 milijonov rubljev (med 252- in 280 tisoč dolarjev)".

Sokolov je povedal, da je bil zelo previden, ko se je pripravljal za prvi sestanek s Fisherjem, saj je vedel, da je Mark odličen agent in je naredil vse, da ga ne bi po nesreči kompromitiral. Klod je preveril vse možne smeri opazovanja, se približal Fisherju in "pomotoma" spustil nekaj na tla, da bi se ustavil pred njim in se z njim začel pogovarjati na tiho. Ko sta našla varno mesto za pogovor, je Fisher Sokolova objel – svojega kolega namreč ni videl že eno leto.

Leta 1955 se je Fisher za nekaj časa vrnil v ZSSR, da bi se poslovil od Rudolfa Abela, ki je nenadoma umrl po srčnem infarktu. Potem, ko se je vrnil na misijo, so mu v Moskvi dodelili drugega agenta za vezo. A agent, ki je bil poslan, da stopi z njim v stik, je umrl v brodolomu. Sokolov se je spominjal, da ga je Fisher "poznal in močno žaloval za njim". Nato so mu iz Moskve poslali drugega agenta za vezo po imenu Reino Häyhänen s kodnim imenom Vik, ki je imel načet ugled in resne probleme z alkoholom.

Fisher je dojel, da je Häyhänen nezanesljiv. Maja 1957 so Vika poklicali nazaj v Moskvo, češ da bo odlikovan, a to je bila le krinka za to, da bi ga nato odpustili iz službe. Häyhänen je to še pravočasno sprevidel, odšel v Pariz, se javil v ameriško ambasado in razkril vse, kar je vedel o Fisherju. A previdni agent se je odločil, da ne bo pobegnil, ampak da bo uničil pomembne dokumente. Aretirali so ga v hotelski sobi, ki jo je uporabljal za radijske komunikacije. Osebnega pisma ženi in hčerki v ruščini ni uspel poslati. Pismo so kasneje prebrali na sodišču in porota je zaradi tega pokazala več naklonjenosti do Fisherja kot do Häyhänena.

Fisher je odklonil ponudbo, da bi delal za ameriške oblasti in Američanom ni zaupal nobene informacije o sebi ali svojem delu. Predstavil se je kot Rudolf Abel. Na srečo ni bil obsojen na smrt. V svojem prvem pismu ženi iz zapora leta 1958 je napisal, da je obsojen na 30 let, ampak da se počuti dobro in da se ukvarja z matematiko in slikanjem. Po nekem čudežu je odsedel samo pet let, preden je bil predan ZSSR v zameno za pilota Powersa.