Jakov Košeljkov
javno lastništvo
Jakov Kuznjecov je bil samo eden od številnih moskovskih gangsterjev iz drugega desetletja 20. stoletja. Razvpit v kriminalnem svetu je postal potem, ko je oropal Vladimirja Lenina, čeprav se tega ob samem dejanju niti ni zavedal.
Jakov se je rodil leta 1890 v družino obsojencev in začel krasti kot deček. Leta 1917 je bilo proti njemu kot žeparju izdanih že 10 obtožnic in postal je zloglasen kriminalec. Njegov vzdevek Košeljkov izhaja iz besede košeljók (denarnica).
Košeljkov je bil pogumen tat. Leta 1918 ga je blizu Smolenska aretirala Čeka (predhodnica sovjetskega NKVD in KGB). A med prevozom v Moskvo mu je eden od njegovih pajdašev, zamaskiran v krošnjarja, dal hleb posebnega kruha. V kruhu je bila skrita pištola Browning, ki jo je Košeljkov uporabil, da je ustrelil Čekinega oficirja in nato pobegnil. S svojimi kriminalnimi aktivnostmi je nadaljeval, ne le kot žepar, ampak tudi kot vodja organizirane tolpe, ki je izvajala oborožene rope. Leto dni kasneje je izvedel svoj najodmevnejši zločin.
6. januarja 1919 je Košeljkov skupaj s še petimi pajdaši ustavil avtomobil blizu moskovske četrti Sokolniki. Banditi so preprosto potrebovali prevozno sredstvo, a vozilo, ki so ga ustavili, je bil avto vodje revolucije Vladimirja Lenina in njegove sestre Marije, ki sta se v spremstvu voznika in stražarja peljala na obisk k Leninovi ženi Nadeždi Krupski v bolnišnico.
javno lastništvo
Banditi so potnikom ukazali zapustiti avtomobil in jih preiskali. "Kaj se dogaja? Jaz sem Lenin!" je zaklical Vladimir Iljič, a Košeljkov ni dobro slišal njegovega imena. "Lahko ste Levin kolikor hočete, jaz pa sem Košeljkov, nočni šef tega mesta," je odvrnil Jakov. Vzel je Leninove dokumente in pištolo, nato pa se odpeljal z njegovim mercedesom. Šele med vožnjo, ko je pregledoval dokumente, je Košeljkov spoznal, kakšno usodno napako je napravil. Obrnil je in odbrzel nazaj na kraj, kjer je s tolpo oropal Lenina, a vodje revolucije več ni bilo tam.
Po incidentu je bila za tolpo Košeljkova sprožena obsežna iskalna akcija. Bilo je več neuspešnih poskusov, da bi ga prijeli, Košeljkov pa je v strelskih obračunih ubil več Čekinih oficirjev. Končno so ga dobili julija 1919. Agenti Čeke naposled niso tvegali in so Košeljkova prerešetali s šestimi kroglami. Po smrti so pri njemu našli Leninovo avtomatsko pištolo Browning.
Vasja Briljant
arhivska fotografija
Vladimir Babuškin je bil vse do svoje smrti leta 1985 (v starosti 57 let) nesporni kralj sovjetskega podzemlja. Vsega skupaj je za rešetkami preživel 35 let in s tem postal legenda.
Vladimir je začel kot žepar, pri 20 letih pa je bil obsojen na svojo prvo 10-letno zaporno kazen. V zaporu si je nadel vzdevek Vasja, zato da je zakril svojo pravo identiteto, kar je bila med ruskimi tatovi tradicija. Klicali so ga tudi Briljant (Diamant) v znak njegovega visokega položaja v zaporniški hierarhiji. Vasja na prostosti nikoli ni delal za sovjetsko državo in tudi nikoli ni kolaboriral s pazniki v zaporu. Bil je pripravljen sprejeti najhujše kazni.
Kot razvpiti tat z častitljivim slovesom je Briljant v zaporu postal najvišja avtoriteta. Njegovi sojetniki so ga pogosto prosili, da prevzame vlogo končnega razsodnika v njihovih medsebojnih sporih. Briljant je umrl v zaporu leta 1985. Več let zatem so sovjetski gangsterji nad njegovim grobom v Solikamsku postavili 8-tonski granitni spomenik.
Sergej Madujev
Ivan Kurtov / TASS
Sergej je bil rojen kriminalec redkega kova – rodil se je v zaporu v Kazaški SSR. Njegov oče, Čečen, je bil zaprt, ker se je upiral deportaciji, njegova mati, Korejka, pa je bila za zapahi zaradi nelegalne trgovine. Nič čudnega ni, da je Sergej začel krasti že kot otrok, pri 18 pa je bil prvič poslan v zapor za 6 let zaradi udeležbe v ropu.
Imel ni nobene izobrazbe ali kakršnihkoli veščin razen kriminalnih. Leta 1980 je bil izpuščen, a je na prostosti zdržal komaj leto dni, preden je bil zopet obsojen, tokrat na 15 let. 8 let kasneje je izvedel drzen pobeg in bil na begu 2 leti.
Madujev je pridobil sloves "častitljivega kriminalca". Ko sta v Groznem s pajdašem oropala stanovanje neke družine, je temu preprečil, da bi posilil hčer, v Moskvi pa je poklical rešilca za nekega moškega, ki ga je med ropom zadela srčna kap. Na begu se Madujev ni skrival. V svojem 2-letnem roparskem pohodu je oropal in ubil na ducate ljudi. Končno so ga aretirali leta 1990 v Taškentu in poslali k preiskovalnemu sodniku v Leningrad.
A medtem ko je bil v priporu, mu je uspelo očarati Natalijo Voroncovo, eno od preiskovalcev, ter jo prepričati, da mu skrivno poda pištolo. Z njo je napadel stražarje in skušal pobegniti, vendar so ga ujeli. Voroncova je bila obsojena na 7 let zapora.
Madujev je bil obsojen na smrt, a je bil leta 1995 v Rusiji uveden moratorij na smrtno kazen, zato je na koncu dobil doživljenjsko zaporno kazen. Umrl je v zaporu leta 2000, star 44 let.