Razlog za obsežno intervencijo držav antante v Rusiji še zdaleč niso bila zgolj ideološka nasprotja in oblast boljševikov. V Londonu in Parizu so bili bolj zaskrbljeni zaradi namere Leninove vlade, da Rusijo potegne iz vojne proti Nemčiji, kar je slednji omogočilo, da se z vso svojo vojaško močjo osredotoči na Francijo. Tako ni nič presenetljivega, da so zavezniki v luči razvijajoče se državljanske vojne na ruski periferiji svoje karte stavili na kontrarevolucionarno belo gibanje, voditelji katerega so se zakleli, da bodo rusko vojsko vrnili na fronto in se bojevali proti Nemčiji do zmagovitega konca.
Kmalu po podpisu mirovnega sporazuma med Sovjetsko Rusijo in Nemčijo 3. marca 1918 v Brest-Litovsku, so se v ruskih pristaniščih na severu, jugu in vzhodu države začeli izkrcavati kontingenti zaveznikov. Tem se sicer ni mudilo v pekel spopadov državljanske vojne – svoje cilje so nameravali doseči s čim manj lastnimi žrtvami, zato so se držali stran od večjih bitk. Med zavezniki pa je močno izstopala Japonska, za katero se je spričo težke situacije v Rusiji na stežaj odprlo okno priložnosti.
K sodelovanju pri intervenciji na ruskem Daljnem vzhodu so Japonce pregovorili Američani. Sprva je bila japonska javnost glede vprašanja, ali se splača vpletati v vse to, močno razklana, sčasoma pa so se ambicije Dežele vzhajajočega sonca eksponentno povečale – do te mere, da so celo v ZDA začeli razmišljati, kako naraščajoče apetite svojega zaveznika držati pod nadzorom. "Ob upoštevanju njenega položaja in interesov v Vzhodni Aziji, je Japonska upravičena do glavne vloge v ponovnem vzpostavljanju reda v Vzhodni Sibiriji," je junija 1918 ameriški strani dejal japonski zunanji minister Goto Šinpej.
Prvi japonski vojaki so se v vladivostoškem pristanišču izkrcali 5. aprila 1918. To sta bili dve četi mornariške pehote iz eskadre viceadmirala Hirohara Kata. Za povod so Japonci izkoristili umor dveh svojih državljanov v Vladivostoku. Vojaki so brez odpora kmalu zasedli pristanišče in center mesta. Sovjetska vlada se je odzvala še isti dan: "Razvnel se je dolgo načrtovan imperialistični udar z Vzhoda. Japonski imperialisti želijo zadušiti sovjetsko revolucijo, odrezati Rusijo od Tihega oceana, zavzeti bogata ozemlja Sibirije in zasužnjiti sibirske delavce in kmete."
"Svetovna vojna je Japonski podarila nepričakovano darilo – nedotaknjeni zaklad – Sibirijo. Japonci morajo osvojiti sibirsko zakladnico … Pripojitev Japonski (ne v ozemeljskem, ampak v gospodarskem smislu) bo odvisna od spretnosti Japoncev," je pisal urednik Narodnega časopisa I. Rokuro. V Tokiu so medtem potekale debate o tem, kako razširiti vpliv na ruskem Daljnem vzhodu. Kot ena najboljših možnosti se je zdel načrt o pregonu "ekstremistov", kakor so takrat imenovali boljševike, iz regije, podpora lokalnih "zmernih" političnih sil in vzpostavitev "neodvisne Sibirije", tamponske države pod okriljem Japonske. A Japonci so morali ravnati previdno, postopati brez odkrite agresije in biti pozorni na odzive zahodnih držav. Nikakor niso smeli dopustiti vznika splošnega ljudskega osvobodilnega gibanja.
Oktobra 1918 se je število japonskih sil na ruskem Daljnem vzhodu povečalo na 72.000 mož (za primerjavo, ameriški ekspedicijski korpus Sibirija je štel 9.000 vojakov). Japonci so zasedli del transsibirske železnice, obsežna ozemlja Primorja in Priamurja, ter postavili vojaška oporišča celo ob vzhodnem Bajkalu. V Japonsko so se začele množično stekati naravne dobrine iz Sibirije, med drugim les, premog in ogromne količine lososa in drugih rib.
Japonci so za dosego svojih ciljev najbolj stavili na posamezne kozaške atamane, kot sta bila Grigorij Semjonov in Ivan Kalmikov. Ti predstavniki belega gibanja so prejemali finance, orožje in po potrebi tudi neposredno pomoč japonske vojske. S priznanim belim voditeljem in samooklicanim vrhovnim voditeljem Rusije admiralom Aleksandrom Kolčakom je bil odnos bolj zapleten. V Tokiu so menili, da lahko ta "človek Washingtona" škodi njihovim interesom. "Japonski ni v interesu vzpostaviti enotne in močne Rusije. Podobno kot na Kitajskem bo tudi tukaj podpirala državljansko vojno, s ciljem da ustvari ugodnejši teren za izkoriščanje nemočne države," je februarja 1919 pisal predsednik Kolčakove vlade Pjotr Vologodski.
Japonci so za razliko od drugih interventov aktivno sodelovali v oboroženih spopadih z lokalnimi rdečimi partizani. Če so imeli Američani s slednjimi nek nenapisan dogovor o nenapadanju, so se Japonci z njimi zapletali v krvave in srdite spopade, ki so zahtevali na desetine in celo stotine smrtnih žrtev na obeh straneh. V celotnem trajanju intervencije je umrlo do tri tisoč japonskih vojakov in častnikov.
Nepokornost lokalnega prebivalstva so okupatorji neusmiljeno kaznovali; sežigali so cele vasi in izvajali javne usmrtitve s streljanji. Nek ameriški častnik je julija 1919 postal priča japonske kaznovalne akcije pri železniški postaji Svijagino: "Pet Rusov so privedli pred odprte grobove blizu postaje. Prevezali so jim oči ter ukazali, naj se spustijo na kolena pri grobu z zvezanimi rokami za hrbtom. Dva japonska častnika sta snela zgornji del uniforme in izvlekla sablji ter pričela udarjati po žrtvah od zadaj. Ko se je žrtev zvrnila v grob, je priskočilo tri do pet vojakov, ki so jo ob vzklikih navdušenja pokončali z bajoneti. Dvojico ujetnikov so s sabljo takoj obglavili, ostali pa so bili očitno še živi, saj je zemlja, s katero so jih pokrili, drhtela."
Na drugi strani so Japonci rešili življenja devetsto sirotam poljskih staršev, ki so bili deportirani v Sibirijo še v carskih časih. Otroke, katerih starši so umrli v vihri državljanske vojne, so odpeljali na Japonsko, nato pa naprej v njihovo zgodovinsko domovino. Poleg tega so pomagali tudi ameriškemu Rdečemu križu z območja spopadov prepeljati skoraj osemsto ruskih otrok, ki so na vzhod države prišli leta 1918 iz Petrograda. Tam so okrevali po prestani zimski lakoti, ko so se zaradi vojne nenadoma znašli odrezani od doma. Nazaj k staršem so se zmogli vrniti šele po treh letih, potem ko so obšli celotno Zemljino oblo.
Ob koncu prve svetovne vojne novembra 1918 je smisel tuje intervencije v Rusiji postal vprašljiv, po razpadu belih vojsk Kolčaka in Denikina poleti in jeseni 1919 pa je misija interventov postala popolnoma brezpredmetna. Washington, London in Pariz so začeli s postopnim umikom svojih sil, Tokio pa je, prav nasprotno, pristopil h krepitvi svoje prisotnosti v regiji. Število vojakov cesarske vojske na ozemlju Rusije je v začetku leta 1920 preseglo 100.000 mož.
Po porazu belega gibanja na vzhodu Rusije se je Rdeča armada začela neposredno spopadati z Japonci. Ker pa Sovjeti takrat še niso bili v stanju, da bi se lahko odkrito spopadali z japonsko vojsko, je Lenin februarja 1920 predlagal vzpostavitev tamponske demokratične države. Japoncem, ki so po izčrpajočem boju z rdečimi partizani prav tako potrebovali predah, se je ideja zdela sprejemljiva, poleg tega pa so si v Tokiu prizadevali 6. aprila ustanovljeno Daljnovzhodno republiko pretvoriti v svoj protektorat.
A japonski upi se niso udejanjili. Daljnovzhodna republika je bila praktično pod popolnim nadzorom Moskve, njena narodno-revolucionarna vojska pa je uspešno pokončala belogardistične sile na Daljnem vzhodu. Marionetne državice, ki so jih na okupiranih območjih ustanovili Japonci, so se izkazale za netrajnostne. Povrhu vsega se je Japonska znašla pod močnim diplomatskim pritiskom ZDA, ki niso odobravale krepitve svojega tekmeca na drugi strani Pacifika.
Na koncu se je Dežela vzhajajočega sonca začela postopoma umikati. Zadnji japonski vojaki so zapustili Vladivostok 25. oktobra 1922, že novembra istega leta pa je Daljnovzhodna republika postala del Sovjetske Rusije. Le severni del otoka Sahalin je ostal v rokah Japoncev, a so tudi tega morali leta 1925 po dolgih in napornih pogajanjih s Sovjeti vrniti.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
