Kako je sovjetska ženska postala tankistka, da bi maščevala svojega moža

Arhiv Tomskega regionalnega muzeja; javno lastništvo
Potem ko so ji nacisti ubili moža, je ta preprosta telefonistka prodala vse svoje imetje, da bi plačala za izdelavo novega tanka in dosegla celo, da se je lahko z njim podala v boj.

Maščevanje

Mariji Oktjabrski je mož pomenil vse na svetu. Ko je avgusta 1941 izvedela, da je komisar polka 206. strelske divizije Ilja Oktjabrski hrabro padel v boju pri Kijevu, se je mir za njo končal.

Žalujoča vdova se je obrnila na vojaški komisariat z gorečo željo, da bi jo čim prej poslali na fronto. A šestintridesetletni telefonistki, ki je povrhu bolehala še za tuberkulozo vratnih bezgavk, niso ugodili.

Takrat se je Marija odločila kreniti po drugi poti in začela aktivno sodelovati v zbiranju sredstev za Rdečo armado; poleg svoje glavne službe je namreč šivala in prodajala robce, prte in prevleke za blazine. Na koncu je Marija razprodala še skoraj vse svoje imetje.

Zbrani denar je jeseni 1943 poslala Skladu za obrambo in Stalinu napisala pismo s prošnjo, da ji dovoli oditi na fronto: "Za njegovo smrt, za smrt vseh sovjetskih ljudi, mučenih s strani fašističnih barbarov. Želim se maščevati tem psom, zato sem v državno banko za izdelavo tanka vnesla vse svoje osebne prihranke v višini 50.000 rubljev. Prosim, da se ga poimenuje Bojna prijateljica in da me pošljete na fronto kot voznico tega tanka."

Dolgo pričakovani odgovor iz Kremlja je kmalu prišel. Stalin je šel Mariji na roko in že oktobra 1943 je nekdanja telefonistka z oceno "odlično" opravila tečaj mehanika in voznika tanka na Omski tankovski šoli.

Na fronti

Novopečena tankistka je upravljala s tankom T-34-76, izdelanim z njenimi sredstvi. Služila je pod poveljstvom poročnika Pjotra Čebotka v sklopu 26. gardne tankovske brigade 2. gardnega tankovskega korpusa Zahodne fronte. Tank so na njeno željo tudi poimenovali Bojna prijateljica.

V boj se je prvič podala še isti mesec v Vitebski regiji sovjetske Belorusije. "Lahko ste veseli zame – prestala sem bojni krst," je pisala v pismu svoji sestri: "Udarjam po teh gadih! Včasih zaradi srda, ki ga čutim, ne vidim niti svetlobe."

18. novembra je Bojna prijateljica blizu vasi Novoje Selo razstrelila artilerijski top in na drugi svet poslala okoli 50 nemških vojakov. Tanku je med bojem odpovedal pogon, nakar je posadka do prihoda okrepitev dva dni odbijala napade sovražnika.

V bitki pri sovhozu Krinki 18. januarja 1944 se je Marija Oktjabrska znova izkazala; njen T-34 je uničil tri nemška strojnična gnezda in dvajset nemških vojakov ter častnikov. Med bitko so jo skupile gosenice, zato je morala posadka ven in jih popraviti neposredno pod nemškim ognjem.

Prav med popravilom gosenic pa je bila Marija težko ranjena; šrapnel ji je priletel v levo oko in se prebil vse do velikih možganov. Oktjabrska je morala za več mesecev v vojaško bolnišnico, kjer so ji vročili odlikovanje domovinske vojne I. stopnje.

Spomenik Bojni prijateljici in njeni vozniki Mariji Oktjabrski

Zdravniki so se za življenje tankistke dolgo borili, a čudeža na koncu vendarle ni bilo. 15. marca 1944 je Marija Oktjabrska izgubila bitko s smrtjo. Pokopali so jo v kremeljskem obzidju mesta Smolensk, 2. avgusta istega leta pa je bila za pogum in junaštvo, izkazano v boju, posmrtno odlikovana še z najvišjim nazivom junak Sovjetske zveze.

Spomenik Mariji Oktjabrski v Tomsku

Tank Bojna prijateljica je bil uničen v bitki pri Königsbergu, a so kasneje v njegovo čast s tem imenom poimenovali še več drugih.

Preberite še: O avstrijski plemkinji, ki je postala "Rdeča grofica" sovjetskih obveščevalcev

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke