Spomladi leta 1992 je nek Rus potrkal na vrata britanskega veleposlaništva v Rigi. Nato je iz svoje torbe potegnil sveženj tajnih dokumentov, ki ga je domnevno pretihotapil iz KGB-jevih arhivov v Rusiji. Šokiranemu uradniku je obljubil še več podobnih dokumentov v zameno za azil v Združenem Kraljestvu.
Možakar, ki se je pojavil na britanski ambasadi, je bil Vasilij Mitrohin, upokojeni častnik KGB. Ne samo, da je bil v pokoju, ampak je obenem trdil, da predstavlja organizacijo, ki po razpadu Sovjetske zveze 1991 ni več obstajala. Njegovi dokumenti pa so ne glede na to bili zanimivi za tuje obveščevalne službe, saj bi utegnili ponuditi edinstven vpogled v eno od najbolj tajnih organizacij hladne vojne.
Iz dokumentov, ki jih je Mitrohin prinesel na veleposlaništvo, se je dalo z veliko verjetnostjo sklepati, da je resnično imel dostop do tajnih informacij, in da jih najbrž ima, kakor je trdil, še več. V zadevo se je nato vključila britanska tajna služba MI6, ki je od vira v Rusiji pridobila preostanek dokumentov.
Izkazalo se je, da je imel Vasilij Mitrohin zaradi svojega položaja v obveščevalni službi nekdanje države izjemno širok dostop do arhivskega gradiva. Ko je vodstvo KGB ukazalo premestiti arhive iz glavnega štaba Glavnega direktorata na Lubjanki v novo poslopje v četrti Jasenovo na jugozahodu Moskve, je bil Mitrohinu kot glavnemu arhivarju zaupan nadzor nad selitvijo.
Možakarju se je s tem odprla odlična priložnost, da skopira in pretihotapi na tone tajnih dokumentov. Med leti 1972 in 1984 je arhivar prekopiral na sto tisoče dokumentov, v katerih je pisalo vse o tem, kako je KGB pristopal k operacijam za zbiranje obveščevalnih podatkov in kako so skrbeli za svojo razvejano mrežo agentov od začetka Sovjetske zveze do njenih poslednjih dni.
Več let je skrbno kopiral skrivne dokumente in jih mimo oči ostalih skladiščil v posodah za mleko, vkopanih pod kletjo svoje vikendice. Začuda se je za razkritje svoje zbirke odločil šele po razpadu Sovjetske zveze leta 1991. Kot državljan postsovjetske Rusije je s svežnjem dokumentov odpotoval v zdaj neodvisno Latvijo. Osebje ameriške ambasade, ki jo je obiskal najprej, ga je zavrnilo, saj so menili, da gre za nezanesljiv vir. Britanska ambasada in MI6 sta bili precej bolj zainteresirani.
"Iz teh prvih 50 dokumentov so Britanci dojeli, kako velik pomen predstavlja Mitrohinov arhiv. Zanj in za njegovo družino so nato uredili selitev v London. Njegova žena, tašča in sin so bili vsi invalidi in tudi Mitrohin sam je štel že čez 80 let,"pravi Oleg Gordijevski, zloglasni sovjetski dvojni agent, ki je prebegnil v Združeno kraljestvo leta 1985.
Kaj točno je Mitrohina motiviralo k njegovim dejanjem, ostaja neznanka. Nekateri so prepričani, da je bil nekdanji obveščevalec razočaran nad sovjetskim sistemom in brezkompromisnimi metodami njegove tajne policije, s katerimi je zatirala disidente doma in v tujini, zato naj bi se odločil sprejeti tveganje, da bi resnica prišla na dan.
Drugi pa menijo, da je imel prebežnik bolj pragmatične motive; razočaran nad tem, kako se je končala njegova kariera (delal je kot arhivar, ne pa na terenu) in glede na zdravstveno stanje svoje družine, bi utegnil izkoristiti okno priložnosti, ki se mu je ponudilo ob koncu življenja.
Kakorkoli že, dokumenti so prišli na plan. Mitrohinovi arhivi so bili daleč obsežnejši od vseh ostalih obveščevalnih podatkov, ki so bili pridobljeni v času obstoja ZSSR. Po besedah FBI so dokumenti predstavljali "najbolj celovito in obsežno zbirko obveščevalnih podatkov, ki je bila kadarkoli pridobljena".
"Mitrohinovi dokumenti segajo od časa takoj po oktobrski revoluciji leta 1917 do predsedovanja Mihaila Gorbačova," je povedal Christopher Andrew, profesor zgodovine in soavtor ene od dveh knjig na podlagi Mirohinove tajne zbirke.
Arhivi so obsežni tako po vsebini kot po časovnem razponu. Med drugim vsebujejo opombe o papežu Janezu Pavlu II., ki so ga obveščevalne službe hotele kompromitirati, o Meliti Norwood, KGB-jevi agentki z najdaljšim stažem v Združenem kraljestvu, ki je Sovjetom štiri desetletja predajala skrivne znanstvene informacije, o znameniti sovjetski vohunski mreži Cambriška peterica v Združenem kraljestvu, za katero so nekateri v KGB menili, da je zaradi zlorabljanja alkohola njenih članov nezanesljiva, ter o Martinu Luthru Kingu ml., ki ga je KGB nameraval diskreditirati (ironično je to želel tudi FBI).
Dokumenti so razkrili določene podrobnosti, ki jih oblasti na Zahodu prej niso vedele, na primer to, da je imela Sovjetska zveza v načrtu izvedbo vrsto sabotažnih napadov na ameriških tleh (in na ozemljih drugih zahodnih zaveznikov), v primeru, da bi prišlo do odprte vojne. V številnih koncih države so bile spravljene zaloge orožja, namenjene za uporabo v primeru izbruha oboroženega konflikta.
Arhivi so vsebovali tudi informacijo o tem, da je KGB podžigal teorije zarote o umoru ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja, tako da je financiral pisce, ki so promovirali alternativno razlago zgodovinskega dogodka. V dokumentih so bile razkrite tudi druge dezinformacijske operacije, ki so jih pri KGB imenovali "aktivni ukrepi".
Prav kakor Mitrohinovi motivi je predmet debat tudi relevantnost razkritih informacij. Čeprav dokumenti nedvomno predstavljajo bogat vir informacij za zgodovinarje, je njihov pomen za sodobne obveščevalne agencije vprašljiv, v glavnem zaradi zastarelosti podatkov.
Prva knjiga, napisana po Mitrohinovih arhivih, je bila izdana leta 1999, originalni zapiski pa so bili javnosti razkriti šele leta 2014. Že za časa prvotnega razkritja dokumentov britanskim oblastem leta 1992 tako Sovjetske zveze kot KGB-ja ni bilo več. Čeprav so bile zaradi razkritja v Združenem kraljestvu, Italiji ter Indiji sprožene parlamentarne preiskave, le-te niso privedle do kakšnih senzacionalnih rezultatov. Dovolj bo, če na primer samo omenimo, da proti nekdanji sovjetski agentki Meliti Norwood v Združenem kraljestvu po razkritju ni bil sprožen noben kazenski postopek za to, kar je počela med hladno vojno.
Danes so Mitrohinovi arhivi javno dostopni preko digitalnega arhiva Wilsonovega centra.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
