Ob koncu svoje vojaške kariere leta 1804 je admiral Fjodor Ušakov v spominih na svoje dolgo služenje v ruski mornarici zapisal: "Hvaljen bodi Gospod, v prej omenjenih bitkah s sovragom, v času mojega poveljevanja na morju, po božji volji ni bila izgubljena nobena ladja in niti en mornar ni padel v ujetništvo." To ni bilo kakšno prazno bahanje; Ušakov je dejansko odnesel zmago v vseh manjših in velikih pomorskih spopadih, v katerih je sodeloval.
V pomorskih bitkah 18. stoletja sta se vojskujoči se strani držali večinoma linijske taktike: ladje nasprotnih si strani so se enakomerno razporedile v linije ter se vojskovale v počasnih, večurnih spopadih. Nadvladati nasprotnika v napadu brez ogrožanja lastne formacije je bilo v teh razmerah skrajno težko. A Ušakov je bil eden tistih, ki so si drznili tvegati in se niso bojevali po ustaljenih navadah. Če je bilo potrebno, je drzno razdrl formacijo, improviziral, delil svoje sile, manevriral ter ustvarjal premoč v smereh, kjer se je odločil napasti. Njegov napad je bil običajno uperjen proti poveljniški ladji sovražnika, saj je potopitev le-te pri slednjem navadno povzročila zmedo in kaos.
Svoje lastne poveljniške ladje na drugi strani ni postavljal v sredino linije, kakor je to bilo v navadi, pač pa se je z njo pojavil zmeraj tam, kjer se je odvijal glavni boj, v neposredni bližini sovražnika. Posadke pod poveljstvom Ušakova so cenile trdnost njegovega značaja, osebno hrabrost in neuklonljivo voljo. "Ušakov je vselej upošteval pomen ohranjanja visoke bojne morale svojih podrejenih. Mornarjem in častnikom je znal vliti moči za premagovanje poljubnih težav in v njih zbuditi stremljenje k skupnemu cilju – poraziti nasprotnika," je zapisal viceadmiral sovjetske mornarice Jurij Ralj.
Vrhunec kariere Fjodorja Ušakova je postala rusko-turška vojna 1787-1791, med katero je uspel Turkom zadati serijo bolečih porazov. Mnogokrat je uspeh prišel kljub številčni premoči nasprotnika po zaslugi nenadnih napadov ruske flote in uporabi raznih taktičnih prijemov, ki v tistih časih niso bili kdove kako razširjeni, kot na primer približanje nasprotnikovi floti v nebojni formaciji ali pa vešče izkoriščanje rezerv za zagotovitev uspeha v glavni smeri napada.
Največja zmaga Ušakova in celotne ruske mornarice v tej vojni je bila dosežena 11. avgusta 1791 v bitki pri rtu Kaliakra. Turško-alžirska flota je stala zasidrana pod zaščito obalnega topništva, ko se je v odprtino med njo in obalo nenadoma usmerila ruska eskadra, ki je povzročila kaos in zmedo v vrstah nasprotnika. Poskus turške flote, ki je utrpela velike izgube, da bi se postrojila v bojno linijo, je bil zaman, obalno topništvo pa je moralo kmalu prekiniti ogenj zaradi bojazni prijateljskega ognja. Poraz pri Kaliakri je Otomansko cesarstvo prisilil v podpis mirovnega sporazuma.
Ironično je, da je Fjodor Ušakov, ki se je tako pogosto in tako uspešno bojeval proti Turkom, le-te leta 1798 sam povedel v boj. Med drugi protifrancosko koalicijo sta bili Rusija in Otomanski imperij zaveznici in tako je ruski admiral postal vrhovni poveljnik združene eskadre, ki je delovala v Sredozemskem morju. Ena od njenih glavnih nalog je bila osvoboditev otokov v Jonskem morju na zahodu Grčije.
Največji in najpomembnejši otok v skupini je bil Krf, kjer je stalo utrjeno istoimensko mesto s tri tisoč glavo vojaško postojanko. Nadaljnjih 500 Francozov je zasedalo trdnjavo na majhnem sosednjem otoku Vido, od koder so pokrivali Krf. Ušakov je ta otok pravilno prepoznal kot ključ do mesta Krf. Na voljo je imel nekaj manj kot osem tisoč vojakov, večino katerih so tvorili turški in grški uporniki.
Po večmesečnem obleganju se je ruski admiral 1. marca 1799 odločil napasti. Zavezniška eskadra je štiri ure obstreljevala francoske utrdbe na Vidu. Še preden se je obstreljevanje zaključilo, pa je Ušakov dal ukaz za izkrcanje dveh tisoč desantnikov. Njegova poveljniška ladja je medtem sama silovito napadala obalno topništvo nasprotnika. "Od neprekinjenega, strašnega streljanja in groma, ki se je razlegal iz velikih topov, se je tresla vsa okolica … Lahko bi rekli, da je bil Vido povsem prestreljen od šrapnelov, in to ne samo okopi … ostalo ni niti enega drevesa, ki ga ne bi grozna železna toča poškodovala ..." se je spominjal nek očividec.
Vido je bil zaseden, to pa je ruskemu topništvu omogočilo, da z njegovih višav varno in učinkovito obstreljuje Krf. Na koncu je sovražna utrdba kapitulirala. Admiral je z osebnim posredovanjem preprečil, da bi se Turki maščevali nad ujetimi francoskimi vojaki in jih pobili. "Hura ruski floti! Samemu sebi govorim, kako mi je žal, da nisem bil na Krfu, četudi kot navaden kadet!" se je nad uspehom Ušakova navduševal drug slavni ruski vojskovodja Aleksander Suvorov.
Sredozemski pohod je postal zadnja velika vojaška kampanja v življenju Fjodorja Ušakova. Leta 1807 je odšel v pokoj in se ustalil v rodni vasi Aleksejevki v Tambovski guberniji. Zadnjih deset let svojega življenja je admiral posvetil cerkvi, molitvam in dobrodelnosti. Redno je obiskoval sosednji Sanaksarski samostan in kljub ne več ravno rosnim letom (imel jih je že čez 60) stal na vseh mašah skupaj z menihi. Med velikim postom je admiral živel v samostanu v posebej zanj pripravljeni celici.
Da bi izkazala čast življenju Fjodorja Ušakova, ga je Ruska pravoslavna cerkev leta 2000 povzdignila v svetnika na lokalnem seznamu Saranske eparhije, leta 2004 pa se je pridružil seznamu vseruskih svetnikov kot "pravičen bojevnik". V aktu o kanonizaciji so zapisali naslednje: "Moč njegovega krščanskega duha se je kazala ne samo v slavnih zmagah na bojišču v službi Domovine, pač pa tudi preko njegovega usmiljenja, ki je presenečal celo poražene sovražnike … Milost admirala Fjodorja Ušakova se je razširila med vse."
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
