Med 17. januarjem in 4. februarjem v Rusiji obeležujejo teden spomina. To je cikel spominskih in izobraževalnih dogodkov v sklopu mednarodnega dne spomina na žrtve holokavsta 27. januarja.
Na ta dan se spominjamo tudi ljudi, ki jih je država Izrael nagradila s posebnim državnim odlikovanjem pravičnik narodov sveta, namenjenemu Nejudom, ki so med nacistično okupacijo Evrope v drugi svetovni vojni reševali etnične Jude. To odlikovanje je prejelo 215 ruskih državljanov.
Jefim Trubin se je rodil 12. maja 1938 v Leningradu, pri štirih letih pa ga je mama med poletnimi počitnicami poslala k svoji znanki Pelageji Grigorjevi v vas Kokonogovo v Pskovski regiji. Ko je izbruhnila vojna, starša nista uspela priti po sina in tako je Jefim ostal v vasi. Ko se je začela okupacija, je Pelageja fantku naročila, naj jo začne klicati mama, zato da bi prikrila njegove judovske korenine.
Jefim in Pelageja sta živela v hiši njenega brata Jegorja, ki je odšel k partizanom. Skupaj z njima so živeli še Jegorjeva žena z otroki. K njim so pogosto prihajali nemški vojaki in spraševali po partizanih. Vsi člani družine so vedeli, da malček predstavlja nevarnost, a nihče ni razkril njegovega judovskega porekla. Jefim se je v treh letih življenja pri svoji družini rešiteljev tako navadil Pelageje, da jo je začel dojemati kot svojo pravo mati. Ženska je za judovskega dečka, ki ji je močno prirasel k srcu, vsak dan tvegala življenje, ga zdravila in mu pogosto dajala zadnji košček kruha.
Marca 1945 sta starša končno prišla po sina, a on ju ni prepoznal ter se ni želel vrniti v Leningrad. Jefim Trubin je Pelagejo Grigorjevo vzel za svojo mamo in je bil pripravljen oditi samo pod pogojem, da gre ona zraven.
Druga mama se je tako vselila v hišo Trubinih in živela tam več kot 14 let kot polnopravni družinski član. Domotožje po rodni vasi jo je na koncu vendarle spravilo do tega, da se je vrnila v Kokonogovo. Jefim Trubin si je vse od takrat prizadeval vzpostaviti stike s Pelagijo, a niti enkrat več ni slišal njenega glasu in tudi odgovora na mnoga pisma, ki jih je poslal, ni prejel.
Leta 2001 je Pelagija Grigorjeva prejela naziv pravičnik narodov sveta.
Malo pred začetkom vojne je Jekaterina Koroljkova delala kot medicinska sestra v psihiatrični bolnišnici v zaselku Kolmovo blizu Velikega Novgoroda. Med okupacijo je bila bolnišnica pretvorjena v splošno bolnišnico za ranjene vojake in civiliste. Nekega dne je Jekaterina srečala 8-letno deklico Frido Rabinovič, hčerko svoje nekdanje kolegice, ki je bila ranjena v nogo. Dekličina mati je bila na zahtevo nacistov prisiljena skupaj z ostalimi Judi zapustiti svojo vas.
Za Fridine judovske korenine je vedelo vso osebje bolnišnice, a so to držali zase in deklico zdravili ter jo skrivali pred fašističnim "pravosodjem". Jekaterina jo je nato vzela k sebi domov in postala njena krušna mati. Med hišnimi preiskavami je otroka skrivala, kasneje pa se je odločila, da bo Frido krstila, da bi ta dobila novo ime. Tako je Frida postala Ljuba Koroljkova.
Konec leta 1943 je bilo celotno osebje bolnišnice deportirano v Litvo. Deportaciji se ni izognila niti Jekaterinina družina. Avgusta 1943 so nacisti ustrelili njenega sina, njeno hči pa poslali na prisilno delo v Nemčijo.
Po koncu vojne je deklico našel njen stric in jo vzel k sebi v Leningrad. Ne glede na razdaljo, je Frida s svojo drugo mamo ohranjala stike vse do konca njenega življenja.
Leta 1999 je bila Jekaterina Koroljkova odlikovana z nazivom pravičnik narodov sveta.
Pred začetkom druge svetovne vojne je Tamara Artemjeva živela v Leningradu in delala kot varuška triletnega judovskega fantka Marka Feldmana. Poleti 1941 je družina Feldman (babica in Mark) skupaj s Tamaro odšla na počitnice v vas Zagromotje (Pskovska regija), kjer je živela varuškina družina.
22. junija so bili še na vasi, a se je babica morala vrniti v mesto. Odločila se je, da bo vnuka pustila na vasi, saj je menila, da bo med vojno zanj tam bolj varno. A nacisti so prišli tudi tja.
Domačini so vedeli za Markovo poreklo, zato se je po okupaciji družina Artemjevih bala, da jih bo kdo izdal, a niti en vaščan okupatorju ni razkril otrokove skrivnosti. Tamara Artemjeva je med vojno sama mnogo pretrpela; najprej ji je zaradi srčne kapi umrl oče, nato pa ji je zgorel še dom, zaradi česar se je bila prisiljena preseliti. Spomladi 1944 se je Mark vrnil domov k mami in babici.
Tamara Artemjeva in njena starša, oče Vasilij in mama Polina, so leta 1995 prejeli odlikovanje pravičnikov narodov sveta.
Vera Burjačok je živela sama (sorodnike so deportirali v Sibirijo, mož in sin pa sta umrla) v vasi Nezajmanovski hutor v Timaševskem rajonu.
Avgusta 1942 so Nemci okupirali njeno vas. Nekega dne je do Vere prišla vest, da je bil iz Leningrada evakuiran 5-letni judovski deček, ki da je ostal brez staršev. Mali Genja (pravo ime Genrih) je nekaj časa živel pri Verini sosedi, a nova družina zanj ni primerno skrbela in malček se je cele dneve potikal naokoli in prosil za hrano. Nato se je Vera ob popolnem zavedanju tveganja, ki ga ta odločitev prinaša s sabo, odločila, da fantka vzame k sebi. Kmalu sta se tako navezala drug na drugega, da je Veri malček nadomestil umrlega sina, malčku pa je Vera zamenjala pravo mati.
Po osvoboditvi območja se je obrnila na oblasti s prošnjo za posvojitev otroka, saj je bila prepričana, da so njegovi starši mrtvi. Leta 1943 pa je po dolgem iskanju v vas prišla sestra Genje. Kljub močni navezanosti na otroka in osamljenost je Vera malega oddala sestri, saj je izvedela, da ga čaka prava mati, ki ga močno pogreša.
Genja se je vrnil k staršem, a družina je vsako poletje obiskovala rešiteljico, da bi ji pomagala v gospodinjstvu.
Vera Burjačok je odlikovanje pravičnika narodov sveta prejela leta 1997.
Ob izbruhu vojne je Izabella Dudina živela v Leningradu, nato pa je odšla k očetu v Kursk. Skoraj takoj zatem so v mesto vkorakali nacisti.
Leta 1941 je v dom Dudinovih prišla neka ženska s prošnjo, da rešijo njeno nečakinjo, ki je nihče noče skriti pred okupatorji. Izabellin oče Nikolaj in mačeha Ljubov sta se strinjala in sprejela majhno Inno k sebi, kljub resni nevarnosti, ki jima je pretila za skrivanje Judinje. Nacisti namreč niso lovili le odraslih Judov, pač pa tudi otroke, zato jih je bilo treba skrivati. Takoj naslednji dan so se odločili, da Inno krstijo, zato da bi dobila novo ime in pri nacistih tako ne bi zbujala pozornosti. Deklico so poimenovali Nina Larina in postala je sestra Izabelli.
Sosedje družine, ki je pri sebi skrivala judovskega otroka, niso marali, a obtožbe iz nekega razloga niso prišle do nemških vojakov. Poleg tega, da so rešili deklico, je Izabellina družina pomagala v gozd pospremiti vojake in častnike, ki so pobegnili iz nemškega ujetništva. Pred tem so jih v mestu naskrivaj oskrbeli. Tudi med njimi je bilo več Judov.
Med vojno so Inno večkrat odpeljali na policijo v spremstvu sestre. Izabella je svojo mlajšo sestrico naučila govoriti brez naglasa in ji pred vsakim zaslišanjem vliti samozavest.
Po vojni je v mesto prišel Innin oče v iskanju njenega groba, saj je bil prepričan, da je mrtva. Ko je izvedel, da je živa in da odrašča v ljubeči družini Nikolaja Dudina, ga je prevzelo nepopisno veselje.
Leta 1997 je družina Dudinih – Nikolaj, Ljubov in Izabella – prejela odlikovanje pravičnikov narodov sveta.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
