Kako so skušali ubiti Stalina

Zgodovina
BORIS JEGOROV
Tudi potem, ko je sedel za krmilo države, se je Josif Stalin rad sprehajal med množicami ljudi na ulicah Moskve. Prvi poskus atentata je to navado za vedno spremenil.

Zgodovina poskusov atentata na "očeta narodov" je zavita v skrivnosti in mite. Posamezni poskusi so bili nameščeni s strani sovjetskih tajnih služb, drugi so popolna izmišljotina, tretji pa še danes nosijo oznako "tajno". Do danes vemo za štiri bolj ali manj verodostojne poskuse umora sovjetskega voditelja.

Ob pravem času na pravem mestu

16. novembra 1931 se je generalni sekretar centralnega komiteja sovjetske komunistične partije sprehajal po eni od moskovskih ulic, ko je začel proti njemu s hitrimi koraki stopati nek možakar in skušal zgrabiti za revolver. Stalina pred gotovo smrtjo ni rešila njegova telesna straža, pač pa sodelavec službe državne varnosti OGPU, ki se je gibal v bližini in napadalca prijel za roko ter ga zbil na tla.

Storilec je bil prepoznan kot Leonid Ogarjov (znan tudi po priimku Platonov in Petin), nekdanji belogardistični častnik, član emigrantske organizacije Ruska vojaška zveza in obenem agent britanske obveščevalne službe. V Moskvo je prispel le malo pred tem in od takrat bil pod stalnim nadzorom OGPU.

Agent je v prestolnici zbiral izvidniške informacije, ko je sredi trume pešcev nenadoma opazil sovjetskega voditelja in želel izkoristiti ponujeno priložnost, a mu je varnostnik tajne službe prekrižal načrte. Kmalu je bil obsojen za terorizem in vohunstvo ter usmrčen.

Poskus atentata je v visokih državnih krogih povzročil vznemirjenje. Člani vlade so se odločili okrepiti varnost voditelja in podpisali skupno resolucijo, ki se je glasila: "Sprehode tovariša Stalina po Moskvi je treba prekiniti."

Napačen avto

6. novembra 1942 je vojak Savelij Dmitrijev zapustil kasarno svojega polka, vzel puško in krenil proti Rdečemu trgu. Izdajal se je za stražarja in zasedel položaj pri Spaskih vratih ob vhodu v Kremelj.

Dmitrijev je počakal, da je mimo pripeljala vladna limuzina in nato začel po njej streljati. V avtu se je takrat prevažal narodni komisar (minister) za zunanjo in notranjo trgovino Anastas Mikojan, ki v napadu ni utrpel poškodb. Po kratki izmenjavi ognja je varnostna služba uspela napadalca zajeti živega.

Med zaslišanji je bilo ugotovljeno, da vojak sploh ni hotel ubiti Mikojana, ampak Stalina, a je pomotoma streljal na napačen avtomobil. Tajne službe so si dolgo časa prizadevale razjasniti, kdo dejansko stoji za napadom; poizvedovali so pri družini in bližnjih Dmitrijeva ter opravljali zaslišanja na vojnih območjih, kjer so se pogovarjali z njegovimi soborci.

Na koncu niso ugotovili nobenih povezav napadalca z nacisti ali tujimi protiobveščevalnimi organizacijami. Medicinske preiskave so pokazale, da je imel Dmitrijev psihične težave. V enem od poročil iz leta 1943 je pisalo: "Med sprejemom v bolnišnico NKVD Butirskaja se je pritoževal nad prisluhi. Pravi, da sliši, kako iz Amerike po radiu z njim govori Roosevelt." 25. avgusta 1950 je bil Savelij Dmitrijev usmrčen.

"Dolgi skok"

Potem ko so nemški vohuni oktobra 1943 izvedeli za namero Stalina, Churchilla in Roosevelta o organiziranju konference v Teheranu, so se v Berlinu odločili za operacijo Dolgi skok, katere cilj je bil atentat na voditelje držav protihitlerjevske koalicije.

Iran je pred začetkom druge svetovne vojne spadal v interesno območje Tretjega rajha in tudi po delni okupaciji sovjetske in britanske vojske leta 1941 ter padcu režima pronemškega šaha Reze Pahlavija so Nemci v državi ohranili svojo vohunsko mrežo.

Izvedba operacije je bila zaupana najboljšemu diverzantu Tretjega rajha, esesovskemu podpolkovniku Ottu Skorzenyju, ki je 12. septembra istega leta organiziral pobeg Benita Mussolinija iz zapora. Prva skupina diverzantov bi morala skopiti v stik z lokalno rezidenturo in pripraviti vse za prihod druge skupine na čelu s samim Skorzenyjem, katerega naloga je bilo zajetje ali atentat na voditelje zaveznikov.

Nemci so vedeli, da sta britanska in sovjetska misija nastanjeni ena poleg druge, ameriška pa je bila dislocirana na obrobju mesta. Roosevelt, ki se je zato moral večkrat dnevno prevažati po ozkih ulicah Teherana, je postal glavna tarča.

A operacija je bila od samega začetka obsojena na neuspeh. Po zaslugi podatkov izvidnika Nikolaja Kuznjecova so sovjetski obveščevalci vedeli, da se pripravlja atentat in onesposobili prvo nemško skupino, ki se je izkrcala blizu mesta Kum, 70 kilometrov od Teherana. Po neuspehu prve skupine je propadla celotna operacija. Dolgemu skoku so porezali krila.

Nad Stalina z raketometom

Najbolje se je za poskus atentata na "očeta narodov" pripravil nemški agent Pjotr Tavrin (pravi priimek Šilo). Za umor Stalina so ga opremili s pištolami s kompletom strupenih in eksplozivnih nabojev ter s prenosnim ročnim raketometom Panzerknacke, ki je lahko na 300 metrih razdalje prebil 40 mm debel oklep.

Poveljnik mitraljezne čete Tavrin je k Nemcem prebegnil maja 1942 (po drugih podatkih naj bi bil zajet). Pristal je na sodelovanje z njimi, nakar je opravil usposabljanje v obveščevalnem centru Zeppelin in posebne priprave pod vodstvom nemškega prvega diverzanta Otta Skorzenyja.

"Med pogovorom mi je Skorzeny pojasnil, kakšne osebne lastnosti mora imeti terorist," je Tavrin priznal častnikom sovjetske državne varnosti med zaslišanjem: "Razlagal mi je podrobnosti o organiziranju akcije za pobeg Mussolinija. Skorzeny mi je zapovedal, da v kolikor hočem ostati živ, moram ravnati odločno in pogumno ter se ne smem bati smrti, saj me lahko najmanjše oklevanje ali trenutek strahopetnosti pogubi … Namen tega pogovora je bil, da me prepriča v to, da je izvedba terorističnih akcij proti posebej varovanim osebam povsem izvedljiva, da je za to potrebna samo osebna hrabrost in odločnost, ter da lahko operativec zlahka preživi in postane ’prav takšen’ junak, kakršen je on."

Nemci so Tavrina opremili z več kompleti vojaških dokumentov in odlikovanji, odvzetimi vojnim ujetnikom, vključno z zvezdo junaka Sovjetske zveze. Njegova naloga je bila, da se prebije v Moskvo kot major protiobveščevalne službe SMERŠ, tam pa se prijavi kot časnik Rdeče armade, ki je na dopustu na okrevanju po prejetih ranah v boju.

Potem ko je navezal koristna poznanstva, je diverzant hotel izvedeti naslove, kjer prebivajo sovjetski državni voditelji, ter poti, po katerih se vozijo vladni avtomobili. Najbolj idealna priložnost zanj pa bi bila udeležitev slavnostnega sprejema v Kremlju, kjer bi se znašel v neposredni bližini Stalina. Tehtal je tudi o možnosti, da bi prestregel njegov avtomobil na ulici z raketometom.

A stvar se ni odvila niti približno tako, kot so predvidevali v Berlinu. 5. septembra 1944 ponoči je transportno letalo Arado Ar 232 s skupino diverzantov, v kateri sta bila Tavrin in njegova vezistka (in hkrati soproga) Lidija Šilova, sestrelile sovjetske enote protiletalske obrambe nad Smolensko regijo.

Po izjemno trdem zasilnem pristanku so diverzanti hoteli nevaren kraj čim prej zapustiti, a so jih kmalu prestregli in zadržali pripadniki sovjetske državnih varnostnih sil.

Po zaslišanju so zakonski par vključili v operacijo Tuman (Megla). To je bila radijska igra, ki so jo Nemcem nastavili sovjetski protiobveščevalci. Tavrin je vse do aprila 1945 ohranjal stik s svojim poveljstvom v Tretjem rajhu in ga prepričeval, da aktivno dela na svoji misiji. Med operacijo je Sovjetom uspelo onesposobiti še več diverzantskih skupin, ki so bile poslane v ZSSR.

Po koncu vojne sta bila Pjotr Tavrin in Lidija Šilova obsojena za izdajo domovine in izvedbo terorističnih dejanj proti sovjetskim oblastem. Leta 1952 sta bila usmrčena s strelskim vodom.

Preberite še: Kako je ZSSR skoraj izgubila vojno leta 1942 (FOTOZGODBA)