Povprečna življenjska doba zapornika v Rogerviku je bila manj kot tri mesece. Pisatelj Andrej Bolotov, ki je leta 1755 tam služil kot stražar, je zapisal: "Kaznjence, ki so jih gnali na delo, so z vseh strani obkrožali vojaki z nabitimi puškami". Zaporniki so živeli v barakah, obkroženih z lesenimi ograjami, ude so imeli okovane v železne okove, včasih pa sta bila skupaj vklenjena po dva ali po trije kaznjenci. Vsega skupaj jih je bilo okoli tisoč.
Dela v kamnolomu in na gradbišču so potekala ob dežju, snegu, med točo in ob neprestanem severnem vetru, ki je pihal z morja. Zgodovinarka Jelena Marasinova je izračunala, da je bilo med letoma 1753 in 1756 v Rogervik poslanih 13.242 kaznjencev, od katerih je tam umrlo 13.101.
Rogervik se danes imenuje Paldiski, leži pa 52 km zahodno od Talina v Estoniji. Njegovo izvorno ime (Rågervik – Rženi otok) so mu dali švedski naseljenci, ki so se tja naselili v 14. stoletju. Zaliv Rogervik je pred vetrovi zavarovan skoraj iz vseh strani, razen s severne in severozahodne, zato pozimi skoraj nikoli ne zamrzne, kar je za vojno mornarico še posebej pomembno.
Zaliv Revel (danes Talin), v katerem je Peter Veliki v začetku 18. stoletja med rusko-švedsko vojno nastanil rusko floto, je bil nekaj povsem drugega. Revelska luka je pozimi zmrzovala, nesreče zaradi močnih baltskih vetrov pa so se dogajale celo poleti. Peter je za svojo floto zato iskal boljšo lokacijo. Leta 1710 je kapitanporočnik Gesler, ki je plul v izvidnico po Finskem in Riškem zalivu, carju poročal, da je edino primerno mesto za baziranje mornarice zaliv Rogervik, a tudi ta naj bi bil daleč od idealnega kraja, saj "zaradi širine zaliva v njem ni mogoče zgraditi utrdbe, flota pa ne bo imela nobene zaščite pred sovražnikom s strani morja."
Rogervik, 1723
javno lastništvoPeter je bil sila varčen vladar in nikomur ni zlahka zaupal, zato je, preden je za gradnjo nove luke in trdnjave na široko razvezal mošnjiček, osebno obiskal Rogervik. Tam je bil šestkrat in osebno meril globino zaliva, ali je ta dovolj globok za težke vojaške ladje. Leta 1715 je dal dokončen ukaz, naj se prične z gradnjo pristanišča za trgovske in vojaške ladje, zraven pa bi postavili še admiraliteto, ladjedelnico in mesto. Za zaščito zaliva pred vetrovi je ukazal od sredine otoka Mala Roga do kopnega postaviti 2,5 kilometra dolg kamniti nasip. Pridobivati material iz kamnoloma in iz njega ročno graditi nasip je bilo zares težaško delo. 20. julija 1718 je car osebno pokazal, kako naj se gradi nasip, tako da je v zaliv postavil velik, težak kamen. Tako se je pričela gradnja luke Rogervik.
V prvih letih so na Rogervik zvozili material in postavili "leseno cerkev sv. Jurija, 67 barak, štab, mlin na veter ter dva pristana za razkladanje ladij." A gradnja vojaškega pristanišča se ni začela vse do leta 1721, ko je Peter zaključeval vojno s Švedsko. 30. avgusta 1721 je bil v Nystadtu podpisan mirovni sporazum, s švedske strani pa je prišla previdna prošnja, naj se pristanišča v Rogerviku, glede na to, da je Rusija že zmagala vojno, ne postavi. A Petra mnenje Švedov ni zanimalo. Še istega dne, 30. avgusta, je v Peterburgu pred vojnim kolegijem razlagal o nujnosti luke v Rogerviku.
Leta 1722 je bilo v Rogerviku postavljeno delovno taborišče. Car je ukazal tja poslati v glavnem staroverce, in sicer z dvema odlokoma – "O pregonu v Rogervik tistih, ki si nočejo briti brade in nimajo sredstev za plačilo globe", ter "O izgonu razkolnikov na večno delo v Rogervik namesto v Sibirijo". V letih 1721-1724 se je na gradbišču zvrstilo 9.136 delavcev. Statistike smrtnosti zanje ni, a besede "na večno delo" dajejo slutiti, da se iz Rogervika najbrž nihče ni vrnil. Po smrti carja Petra leta 1725 so bila dela prekinjena – v enem svojih zadnjih odlokov je vladar ukazal osvoboditi vse kaznjence v taboriščih razen morilcev in razbojnikov – da bi molili za njegovo zdravje.
Leta 1726 je bilo v trdnjavi 250 ljudi. 150 so jih premestili v rudnike v Nerčinsk, ostali so pomrli. Leta 1746 v času vladanja Jelizavete Petrovne pa je ruski senat poročal, da v Rogerviku "razen 10 mojstrov ni nikogar … gradnja se je ustavila, plošče so od vlage in vremenskega vpliva propadale, nasip, zgrajen z velikim trudom kaznjencev, pa je skoraj ves pod vodo."
Tudi carica Jelizaveta se je odločila, da osebno obišče Rogervik, in to še istega leta, takoj po poročilu senata. Skupaj z njo sta tja odpotovala veliki knez in kneginja, bodoča vladarja Peter III. In Jekaterina II. (kasnejša Katarina Velika). Iz zapisov mlade Jekaterine Aleksejevne vemo, da je bil Rogervik takrat zares negostoljuben kraj.
"Od tega potovanja smo si vsi nenavadno utrudili noge. Tla v tem mestecu so kamnita, pokrita z gostim slojem drobnega skalovja, ki ima to lastnost, da se, če predolgo stojiš na enem mestu, začneš pogrezati vanj. Tam smo se utaborili, zato smo morali vsak dan po takem terenu hoditi iz šotora v šotor; od tega so me bolele noge še polne štiri mesece. Taboriščniki, ki so gradili nasip, so nosili lesene cokle, pa še te niso zdržale več kot osemdeset dni."
Paldiski
javno lastništvoJelizaveta Petrovna se je odločila, da bo prav sem začela pošiljati kaznjence. Zgodovinarji so si enotni, da se je carica ob prihodu na oblast zaklela, da nad svojimi podaniki ne bo izvajala smrtne kazni, kot odgovor na pretirano strogost prejšnje vladarice Ane Ioanovne. V prvih letih Jelizavetinega vladanja je bilo izvajanje smrtne kazni ustavljeno in leta 1746, ko je obiskala Rogervik, je bilo v ječah po Rusiji 110 morilcev, 169 serijskih razbojnikov in 151 ljudi, obsojenih na večno prisilno delo. Senat je predlagal, da se jih premesti v Rogervik.
Carica Jelizaveta Petrovna
javno lastništvoLeta 1752 je prišel ukaz, naj se na gradbišče luke v Rogervik pošlje ponarejevalce denarja, od leta 1756 naprej pa se je tja začelo pošiljati vse "obsojene na smrtno ali politično kazen ter na večno delo." "Politična kazen" v času Jelizavete Petrovne je bila sprva takšna: rabelj je obsojencu ukazal, da položi glavo na pen, čemur je sledila uradno razglašena pomilostitev. A brez mučenja vendarle ni šlo; kaznjencem so trgali nosnice, sekali roke, jih žigosali, bičali ali pretepali s kovinskimi palicami. Tudi če je kaznjenec umrl za posledicami maltretiranja, se to ni štelo za smrtno kazen.
Leta 1754 je "politična kazen" postala nekoliko milejša. Po formalni pomilostitvi so kaznjenca "prebičali, mu prebodli nosnice ali pa jo je odnesel brez mučenja in samo z obsodbo na večno delo." Vse kaznjence so kljub temu žigosali, tako da so jim na obraz vžgali črke "V", "O", "R" (rus. lopov). Tako je bil pobeg kaznjenca praktično nesmiseln, kajti tudi če bi mu uspelo pobegniti, bi bil slej ko prej prepoznan in ponovno zaprt.
Prav takšni posamezniki so tvorili skupino tisočih zapornikov (okoli 3.000 novih kaznjencev letno), ki so delali v Rogerviku v poslednjih letih vladanja carice Jelizavete. "Tukaj so bili ljudje različnega porekla, naziva in čina: plemiči, dvorjani, trgovci, mojstri, duhovniki ter raznovrstni reveži /.../ poleg Rusov so bili tu še ljudje drugih narodnosti – Francozi, Nemci, Tatari, Marijci itd.," je pisal Andrej Bolotov. Vse je čakala mučna smrt z delom. Celo vojaki, ki so bili poslani, da jih stražijo, so svojo dolžnost dojemali kot neke vrste obsodbo.
Leta 1762 je Katarina Velika pisala: "Menim, da je nujno, da se dela v Rogerviku končajo." Istega leta je carica preimenovala kraj v Baltsko pristanišče in dovolila, da se v njem naselijo običajni ljudje. A takih, ki bi si posebej želeli tja, zaradi neugodnega podnebja in bližine delovnega taborišča (ki je še zmeraj obstajalo) ni bilo prav dosti. Trdnjavo so zgradili v obdobju 1755-1762, potek gradnje pa je nadziral dedek velikega Aleksandra Puškina – Abram Petrovič Gannibal, ki je dokončal gradnjo. V vojaške namene je sicer nikoli niso uporabili.
Katarina se je leta 1764 vnovič odpravila v Rogervik, tokrat že kot carica. Po njenem obisku je bila sprejeta končna odločitev: "Baltsko pristanišče uporabljati le za zatočišče ladjam, vsa sredstva pa porabiti za gradnjo novega zidanega pristanišča v Revelu."
Mestece Baltsko pristanišče, 1789
javno lastništvoDo leta 1768, ko so se dela dokončno ustavila, je bilo za gradnjo luke, ki se je začela leta 1718, porabljenega še skoraj pol milijona rubljev (v tistem času je bilo v celotnem državnem proračunu 15-16 milijonov rubljev). V nič je bilo vrženih torej ogromno sredstev. Prostori trdnjave so od leta 1789 služili domačinom za hleve, nasip, ki so ga uspeli postaviti celih 383 metrov, se je postopoma pogreznil pod vodo, zaporniki pa so bili znova poslani v Sibirijo.
Georgijevska ulica v Baltskem pristanišču
javno lastništvoPoslopje zaporniške kolonije je še naprej služilo kot zapor za tiste, obsojene na dosmrtno kazen. V Rogerviku je svoje zadnje dni preživel Salavat Julajev, soborec voditelja ljudske vstaje Jemeljana Pugačova, s svojim očetom. Tukaj je bila zadnja postaja še za mnoge druge udeležence ljudskega upora. Leta 1800 jih je ostalo še 12. Mesto je postopoma izgubljajo na pomenu; leta 1825 je v njem živelo vsega 184 ljudi in šele s prihodom železnice leta 1870 je kraj ponovno oživel.
Preberite še: Kako so dvorni norci zabavali ruske carje
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
