Kako so Sovjeti leta 1943 prevesili tehtnico v drugi svetovni vojni (FOTOZGODBA)

Konec leta 1942 je Rdeča armada pretvorila grozečo katastrofo pri Stalingradu v zmago. Sovjete sile so obkolile nemško 6. armado in 4. tankovsko armado, ki sta skupaj šteli 330.000 vojakov, ter preprečile vsakršne poskuse generalfeldmaršala Ericha von Mansteina, da bi prebil blokado. Poleg tega ji je uspelo poraziti deset italijanskih in romunskih divizij, ki so se takrat nahajale na srednjem Donu.

Obkoljeni nemški vojaki so s tem izgubili vsakršno upanje na rešitev. Rdeča armada je januarja naslednje leto začela z likvidacijo "kotla". V operaciji Prstan so bile sile nasprotnika zlomljene in razbite na več izoliranih skupin, ki so kapitulirale med 31. januarjem in 2. februarjem. V sovjetsko ujetništvo je padlo več kot 91.000 vojakov, 24 generalov in poveljnik 6. armade generalfeldmaršal Friedrich Paulus.

"Slavna epopeja Stalingrada je oznanila odločen preobrat v pravični vojni civiliziranega sveta proti hitlerjevski Nemčiji … Ob sovjetsko steno so se razbili valovi fašističnih hord … 6. nemška armada, ki je kot orkan pustošila po Franciji, je bila povsem uničena," je vzhičeno zapisal vodja francoskih komunistov Maurice Thorez.

Zaradi poloma na Volgi se je armadna skupina A generala Ewalda von Kleista, ki je prodirala proti kavkaškim naftnim poljem, znašla v nevarnosti odcepitve od osnovnih sil. Kleist se je začel umikati, sovjetske sile pa so mu bile tesno za petami. Med napornimi zimskimi boji je Rdeča armada osvobodila obsežna območja na jugu države. Februarja so vojaki 46. armade z vrha Elbrusa sneli nemške zastave, ki so tam plapolale od avgusta prejšnjega leta, in namesto njih izobesili sovjetske.

Rdeča armada se je od nekdanje stalingrajske fronte prebijala proti Rostovu na Donu, da bi Kleistu presekala pot, a je zaradi močnega sovražnikovega odpora mesto zmogla osvoboditi šele 14. februarja. Romunske in nemške armade so takrat že uspele prečkati reko Mius in se utrditi na obrambnih položajih t. i. Modre linije, ki so jo postavili na Tamanskem polotoku in je blokirala pot na Krim. Tukaj se je prodor Rdeče armade ustavil.

Precej manj je Nemcem in njihovim zaveznikom uspelo v območju Voroneža in Kurska, kjer so sovjetske sile pod poveljstvom generalpolkovnika Filipa Golikova izvedle celo vrsto uspešnih ofenzivnih operacij. Med vztrajnim prodorom so bile razbite vojske kar treh držav; 24. nemški tankovski korpus, glavni del 2. madžarske in 2. nemške armade ter italijanski alpski korpus.

"Spredaj je bil Harkov. Druga prestolnica Ukrajine je našo vojsko privlačila kot magnet. In tega prodora ni mogel ustaviti ne sovražnikov odpor niti snežni metež, ki je vztrajno besnel … Hitlerjevsko poveljstvo se je trdoglavo oklepalo Harkova. Vedeli so namreč, da če izgubijo Harkov, bodo kmalu izgubili tudi Donbas," se je spominjal takratni poveljnik 40. armade maršal Kirill Moskalenko. 16. februarja je Rdeča armada končno osvobodila mesto.

Med boji za osvoboditev Ukrajine se je Rdeča armada z vsemi silami prebijala k pomembni strateški pregradi – reki Dneper. 20. februarja so se sovjetski tankisti po prodoru v sklopu operacije Skačok znašli na obrobju Zaporožja, kjer je bil štab nemške armadne skupine Jug generalfeldmaršala Ericha von Mansteina in kjer se je prav takrat nahajal tudi sam Adolf Hitler. "Med nami in sovražnikom ni bilo nobenih enot! Zelo sem si oddahnil, ko je Hitler zvečer tistega dne poletel nazaj," je v spominih Izgubljene zmage zapisal Manstein.

Poskusi za zasedbo prehodov čez Dneper so se sicer kmalu izkazali za preuranjene. Po vztrajnih prodorih Rdeče armade so bile posamezne enote že precej oddaljene druga od druge, zato za preboj čez reko ni bilo na voljo dovolj sil. Sovjetsko poveljstvo je podcenjevalo situacijo, kar je sovražnik izkoristil in začel kontraofenzivo; Manstein na koncu ne samo, da je Sovjetom preprečil prehod, ampak je ponovno zasedel celo Harkov in Belgorod. "Beseda Harkov je magično privabljala vojake in nižje častnike. Tankovski korpus SS je hotel 'svojemu Führerju' pokloniti prestolnico Ukrajine (Harkov je bil do leta 1934 prestolnica USSR, op. Russia Beyond) v znamenje zmage in se kar najhitreje prebijal proti njej," je zapisal generalfeldmaršal.

S prihodom spomladanske otoplitve in blatnega terena, ki jo je spremljal, sta obe strani vzeli kratek premor in se začeli pripravljati na poletno kampanjo. Glavni boji si se pričakovali v območju t. i. Kurske ožine – 150 km globoke in 200 km široke proti zahodu obrnjene izbokline na fronti, kjer je bila močna koncentracija sil Rdeče armade.

Na severu je Sovjetom medtem končno uspelo prebiti blokado Leningrada. Po operaciji Iskra 18. januarja 1943 južno od Ladoškega jezera se je vzpostavil koridor, po katerem so v stradajoče mesto znova začele prihajati zaloge hrane in življenjskih potrebščin.

A Rdeča armada se tukaj ni ustavila, ampak je prodirala naprej in skušala razbiti celotno nemško armadno skupino Sever. A množična operacija Polarna zvezda se je končala neuspešno. V začetku aprila so sovjetske armade po vsej liniji fronte napredovale le nekaj kilometrov, pri čemer so utrpele velike izgube (280.000 padlih ali ranjenih, medtem ko so Nemci izgubili 78.000).

"Po bleščečih zmagah na Donu in Volgi so nam neuspehi zbili moralo. Jasno je bilo, da ni mogoče izvesti obsežnejše operacije. Naša mogočna tehnika potrebuje teren, tukaj pa se je ugrezala v blato. Znova se je kopičil srd proti tistim, ki so sestavljali te krasne načrte za operacijo, a se niso potrudili, da bi preučili lokalne pogoje, oskrbovalne poti, podnebne posebnosti … Tehniko smo obsojali na propad, izgubljali množice ljudi in v več kot očitno brezperspektivnih bojih zapravljali neskončne količine streliva ," je nejevoljen pisal artilerijski maršal Nikolaj Voronov.

Spomladi 1943 je bila grožnja za Moskvo dokončno odpravljena. T. i. Rževsko-Vjazemska izboklina 150-200 km od prestolnice, ki je nastala v začetku leta 1942, je Nemcem služila kot izhodiščna točka za konstantno ogrožanje sovjetskega glavnega mesta. Vsi poskusi Rdeče armade za likvidacijo te izbokline, so se končali neuspešno in z velikimi žrtvami.

Glede na strateške okoliščine po stalingrajski bitki in pospešenem sovjetskem prodoru pa so se Nemci odločili ta položaj zapustiti. Marca med operacijo Büffel (Bivol) se je 9. armada generalfeldmaršala Walterja Modela skupaj z delom 4. armade generalfeldmaršala Güntherja von Klugeja povlekla nazaj, s čimer je skrajšala linijo fronte s 530 na 200 km in osvobodila precejšnje rezerve.

5. julija 1943 se je na Kurski ožini začela ena do najbolj množičnih bitk v zgodovini; na obeh straneh se je v boj spustilo okoli 4 milijone vojakov, več kot 13.000 tankov in samohodnih havbic ter 12.000 letal. Nemško poveljstvo je načrtovalo, da bo z dvema močnima koordiniranima napadoma razdelilo, obkolilo in uničilo sovjetske armade, ter si s tem vrnilo strateško pobudo, ki je bila izgubljena po stalingrajski bitki.

Rdeča armada je Nemcem nudila srdit odpor in jim dovolila le nekaj deset kilometrov naprej. Poveljnik minometne čete Jevgenij Okišev je opisal svoje izkušnje: "Boj je bil tako surov in napet, da še danes odlično pomnim, kako sem si želel, da bi me ob koncu dneva kdo ranil ali ubil. Živci so bili že tako ali tako napeti, poleg tega je udarjala še močna vročina, hrane ni bilo … Naši okopi so bili na hribu, Nemci so streljali po vseh dostopih."

Potem ko so zdržale nemški pritisk, so sovjetske čete 17. julija prešle v množično kontraofenzivo in potisnile sovraga na začetne položaje. General Heinz Guderian je v Spominih vojaka zapisal: "V neuspehu ofenzive Citadela smo utrpeli odločen poraz. Oklepne armade, ki smo jih tako težko zapolnili, so zaradi velikih izgub ljudi in tehnike za dolgo časa postale bojno nesposobne … Razumljivo je, da so Rusi pohiteli, da bi izkoristili svoj uspeh. Na vzhodni fronti več ni bilo enega mirnega dne, nasprotnik je popolnoma prevzel pobudo.

Še pred koncem kurske bitke je Rdeča armada začela na več drugih koncih prebijati sovražnikovo obrambo, med drugim na liniji po reki Mius ter med ofenzivo pri Leningradu. Kljub končnim neuspehom teh prebojev, pa so uspeli z njimi prikovati vrsto nemških divizij in jim preprečiti sodelovanje v operaciji Citadela.

Po zmagoslavju pri Kursku je sovjetska ofenziva preklopila v višjo prestavo; avgusta je bila prebita fronta na Miusu, začelo se je osvobajanje Donbasa, drugič je bil osvobojen Harkov. Septembra je Rdeča armada potisnila Nemce z Modre linije na Tamanskem polotoku in jih prisilila k umiku na Krim, osvobodila Smolensk in stopila na ozemlje Belorusije.

Wehrmacht se je umikal, Nemci so se hoteli utrditi na Dnepru. Reka je bila pomemben element v liniji nemških obrambnih utrdb, ki so potekale od Baltika do Azovskega morja in tvorile t. i. Vzhodni zid, ki naj bi po besedah Hitlerja "ščitil Evropo pred boljševizmom".

Sovjetsko poveljstvo je razumelo, da sovražniku ne sme dati časa, da bi se utrdil na strateških položajih. Rdečearmajci so se do Dnepra prebijali dobesedno "na hrbtih" Nemcev. Ko so divizije in polki prispeli do reke, niso čakali na kak obči signal, ampak so se samostojno z lastnimi sredstvi prebili na drugo stran ter zavzeli obrambne položaje in pri tem odbijali srdite napade sovražnika.

Dneprska zračno-desantna operacija je trajala od konca septembra do novembra in je bila ena od največjih sovjetskih desantnih operacij v drugi svetovni vojni. Njen cilj je bil, da podpre prečkanje kopenskih sil preko reke, a se je zaradi slabih izračunov končala katastrofalno; od 4.500 desantnikov jih je umrlo okoli 3.500. "Tam je bilo skoncentriranih šest divizij in dva tankovska korpusa. Tja so nas vrgli … Z neba smo se spustili v boj in umirali v zraku … Vse je gorelo, noč se je pretvorila v dan ..." Tako je svoje izkušnje opisal mlajši narednik Pjotr Neživenko.

Med hudimi boji poleti in jeseni 1943 je Rdeči armadi uspelo osvoboditi skoraj vso Ukrajino ob levem bregu Dnepra ter zavzeti in razširiti več mostišč na desnem bregu reke. Hitlerjev Vzhodni zid so s tem potisnili na jug države. 6. novembra je bila osvobojena prestolnica Ukrajine Kijev, ki so si jo Nemci v naslednjem mesecu in pol skušali neuspešno vrniti.

Konec novembra so se voditelji držav "velike trojke" Josif Stalin, Franklin Roosevelt in Winston Churchill zbrali v Teheranu na svoji prvi skupni konferenci. Zavezniki so se takrat že zavedali, da se je tehtnica v vojni po bitkah za Midway, Guadalcanal, Stalingrad in Kursk že močno prevesila na njihovo stran in da je uničenje sil osi samo še vprašanje časa. Dogovorili so se okoli tekočih vprašanj, kot so odprtje druge fronte v Franciji in sodelovanju ZSSR v vojni proti Japonski ter smelo prešli k pogajanjem o povojni ureditvi sveta.

Preberite še: Kako je ZSSR skoraj izgubila vojno leta 1942 (FOTOZGODBA)