Bitka za Moskvo
V boju za sovjetsko prestolnico, ki je trajal od oktobra 1941 do aprila 1942, je bilo na obeh straneh udeleženih okoli sedem milijonov ljudi. Ena od največjih bitk v človeški zgodovini se je začela s težkimi porazi Rdeče armade v okolici mesta. Samo v Vjazemskem kotlu je bilo ubitih, ranjenih, pogrešanih ali zajetih okoli 900.000 sovjetskih vojakov.
V začetku decembra, v najbolj kritični etapi bitke, je nemška vojska stala vsega nekaj deset kilometrov pred Moskvo in se pripravljala na odločilni prodor. Nemško vrhovno poveljstvo kopenskih sil je 3. decembra ocenjevalo, da "nasprotnik ne razpolaga z znatnejšimi rezervami".
Kakor pa se je kmalu izkazalo, so Nemci podcenjevali zmožnosti Rdeče armade. Že 5. in 6. decembra so Sovjeti v prestolnici zbrali velike rezerve in sovjetske armade so prešle v vsesplošni protinapad. Nemci, ki jih je močan odpor nasprotnika popolnoma presenetil, so se začeli umikati. Ofenziva, s katero je Rdeča armada osvobodila obsežno ozemlje in potisnila Nemce 150-250 km od Moskve, se je zaključila šele spomladi 1942.
Bitka za Stalingrad
Najpomembnejša bitka druge svetovne vojne je postala ena od najbolj krvavih v zgodovini človeštva. Od več kot dveh milijonov udeleženih vojakov na obeh straneh, jih je okoli milijon padlo v boju, umrlo v bolnišnicah ali pa izginilo brez sledi.
Izguba mesta na Volgi bi za Sovjetsko zvezo pomenila strašno katastrofo; Nemci bi dobili priložnost sprostiti velike rezerve za udar na Moskvo z juga, hkrati pa bi lahko nadaljevali svoj pohod proti naftnim območjem na Kavkazu, od koder so Sovjeti dobili 70 odstotkov vse svoje nafte.
Sredi novembra 1942 so ob Volgo stisnjene sovjetske sile držale le nekaj manjših mostišč na desnem bregu. Ko je že kazalo, da je nemška zmaga pred vrati, pa je 19. novembra Rdeča armada z operacijo Uran nenadoma udarila po šibkih romunskih divizijah, ki so branile boke nemški 6. armadi in delom 4. tankovske armade, ki sta se nahajali v mestu. V pasti se je znašla skupina 300.000 nemških vojakov, ki se je v začetku leta 1943 morala predati. Stalingrajska zmaga je oznanila začetek korenitega preloma v drugi svetovni vojni.
Bitka pri Kursku
Ministrstvo za obrambo Ruske federacije
Poleti 1943 so nemške armade po porazu pri Stalingradu poskusile vrniti izgubljeno strateško pobudo na svojo stran. Krvavih bojev pri Kursku se je na obeh straneh udeležilo okoli štiri milijone ljudi, več kot 13.000 tankov in samohodnih havbic ter 12.000 letal.
Nemška vojska je z dvema koordiniranima napadoma nameravala obkoliti in uničiti sile Rdeče armade, a je naletela na silovit odpor. "To je bil pravi pekel. Tanki fašistov so se nam tako približali, da nanje ni bilo več mogoče streljati iz topov. Poskakali smo iz tankov in s sovragom bili boj mož na moža. Borili smo se z vsem, kar nam je prišlo pod roke – z macolami, noži, pištolami," se je tankovske bitke pri Prohorovki spominjal tankist Vladimir Tolstikov.
Nemška vojska je z velikimi izgubami napredovala samo nekaj deset kilometrov, se ustavila in bila nato prisiljena preiti v obrambo. "S prekinitvijo operacije Citadela je iniciativa na vzhodni fronti dokončno prešla na sovjetsko stran," je zapisal nemški generalfeldmaršal Erich von Manstein.
Bitka za Dneper
Nemške sile so se pred pritiskom Rdeče armade umaknile k reki Dneper, po kateri je potekala močna obrambna linija utrdb, imenovana Vzhodni zid oz. linija Panther-Wotan. Naloga sovjetskega poveljstva pa je bila, da sovražniku prepreči, da bi se utrdil na tam pomembnem delu fronte.
V bojih za Dneper je sodelovalo okoli štiri milijone vojakov. Sovjetske divizije in polki niso čakali na obči ukaz, pač pa so nemudoma začeli prečkati reko. "Vztrajnost, pogum in junaštvo sovjetskih vojska, ter bogate izkušnje poveljnikov so zagotovile bleščeč uspeh prečkanja in vzpostavitve mostišč na desnem bregu reke. Armade so v srditih bojih ne samo obranile, ampak tudi uspešno razširile vsa zavzeta mostišča ter jih pretvorila v strateške položaje," je pisal maršal Ivan Konjev, ki je takrat poveljeval Stepski fronti.
Kljub temu, da teh mostišč na koncu ni bilo mnogo, so odigrali ključno vlogo v kampanji za osvoboditev vzhodne Ukrajine leta 1944. Preboj Vzhodnega zidu je Tretjemu rajhu dokončno odvzel možnost za dolgo vojno na sovjetskem ozemlju.
Operacija Bagration
javno lastništvo
Poleti 1944 je Rdeča armada Wehrmachtu pokazala, kaj pomeni bliskovita vojna po sovjetsko. 23. junija se je v Belorusiji začela obsežna operacija Bagration, med katero so se sovjetske sile z več kot 1,5 milijona vojakov spopadle z 800.000-glavo nemško armadno skupino Center.
Po zaslugi usklajenega delovanja štirih sovjetskih front ter kompetentne uporabe letalstva, artilerije in tankovskih skupin je močna nemška obramba padla. V dveh mesecih bojev se je Rdeča armada prebila 600 km na zahod, osvobodila območje Belorusije in dele Poljske ter se približala Varšavi in Vzhodni Prusiji. "Vztrajnost napada vaše vojske je neverjetna," je 21. julija 1944 v pismu Stalinu zapisal ameriških predsednik Franklin Roosevelt.
Armadna skupina Center je na ta ali drugačen način (mrtvi, ranjeni, zajeti, pogrešani) izgubila okoli pol milijona vojakov. A tudi Rdeča armada je plačala visoko ceno – 178.000 mrtvih in 587.000 ranjenih.
Bitka za Berlin
Kljub temu, da so bili spomladi 1945 Tretjemu rajhu šteti dnevi, so Nemci zmogli za obrambo svoje prestolnice zbrati med 800.000 in milijon vojakov. V napad na "osje gnezdo" sta se vrgla dva milijona rdečearmejcev.
S prebojem globoke večslojne nemške obrambe in utišanjem številnih protinapadov so sovjetske sile 25. aprila obkolile mesto. "Za napad na Berlin so bili značilni težki ulični boji. Borba je potekala za vsako klet in vsako nadstropje, za vsako poslopje in četrt. Vsi so nestrpno čakali, da bo iz okna zgornjega nadstropja ali strehe zaplapolala rdeča zastava, ki je oznanjala zavzetje stavbe ..." je v dnevniku pisal Vladimir Antonov iz 301. strelske divizije.
Obkoljeni Nemci so kapitulirali 2. maja. Posamezne enote, ki se niso hotele predati in si prizadevale, da bi se prebile na zahod, so bile uničene in razkropljene. Med berlinsko operacijo je padlo več kot 80.000 vojakov Rdeče armade.