Smrt na mrazu: o usodi junaškega zajetega generala, ki se ni dal nacistom

Bundesarchiv; Andrej Mironov
Nemci so zajetega Dmitrija Korbiševa skušali na svojo stran privabiti na vse mogoče načine. Ta nekdanji častnik carske vojske je bil strokovnjak na področju vojaškega inženirstva in tekoče obvladal nemško. A pričakovanja nacistov se niso izpolnila.

Generalpodpolkovnik inženirskih sil Dmitrij Karbišev je bil eden od najbolj izkušenih častnikov v Rdeči armadi. Pred nemškim napadom na ZSSR je ta šestdesetletni vojskovodja sodeloval že v štirih vojnah ter bil večkrat odlikovan najprej v carski, nato pa še v sovjetski vojski.

Karbišev je večkrat pokazal pogum na bojišču med rusko-japonsko vojno (1904-1905), kasneje pa se je izkazal kot nadarjen inženir – med državljansko vojno doma je uspešno vodil gradnjo sedmih utrjenih območij v Povolžju in Sibiriji, ter nudil inženirsko podporo za juriš na obrambne položaje nasprotnika na Krimskem polotoku.

Dmitrij Korbišev leta 1914

Med zimsko vojno proti Finski je osebno opravil izvidnico Mannerheimove linije, njegovi predlogi in priporočila pa so se izkazali za izjemno koristne med pripravami na prodor.

Kot doktor vojaških ved je Karbišev napisal več kot sto znanstvenih člankov o utrdbah in vojaški zgodovini, bil je pionir v uporabi inženirskih pregrad. Njegova dela so bila vključena v kurikulum častniških šol pri usposabljanju bodočih poveljnikov Rdeče armade.

Rdečearmejci na finski fronti

Poleti 1941 je general nadziral gradnjo utrjenih položajev v Grodnenskem utrjenem območju na zahodu Belorusije, kjer je tudi dočakal nemško bliskovito vojno. Ko je avgusta med poskusom preboja iz obroča padel v ujetništvo, so Nemci zelo kmalu dojeli, kako izjemno pomemben človek jim je padel v roke.

Podvig

Karbiševu so ponudili zares mikavne pogoje sodelovanja; osvoboditev iz taborišča za vojne ujetnike, selitev v lastno stanovanje, popolna materialna preskrbljenost, dostop do vseh knjižnic in arhivov, osebni pomočniki, možnost pisanja znanstvenih del, izvajanje poljubnih raziskav in svobodno delo na projektih. Dovolili bi mu oditi celo na fronto in preverjati svoje izračune v bojnih okoliščinah – samo ne na vzhodni fronti.

Sovjetski vojni ujetniki

V Berlinu so bili prepričani, da bo general na te pogoje pristal, saj je vendarle bil nekdanji dvorjan, bivši oficir carske vojske, ki je odlično govoril nemško (njegova prva žena je bila Nemka). Zdelo se je, da bo brez pomislekov prešel na stran Tretjega rajha.

A zadeva se ni odvijala tako gladko. General je kategorično zavračal vsakršno sodelovanje in tudi nobene obljube ga niso premamile. Nemci so nato prešli k ustrahovanju, grožnjam in mučenju, medtem ko so pogoji, v katerih so ga držali, postajali vse slabši. A tudi to ni pomagalo.

Vojni ujetniki v koncentracijskem taborišču Mauthausen

Po dveh letih brezplodnih poskusov so se nacisti vdali. "Ta največji sovjetski inženir, častnik stare ruske vojske, človek, ki šteje čez šestdeset let, se je izkazal za fanatično zvestega vojaškemu dolgu in patriotizmu. Lahko sklenemo, da je Karbišev za nas kot strokovnjak za vojaško inženirstvo neuporaben." To je pisalo v enem od nemških poročil iz leta 1943.

Generalova usoda je bila s tem zapečatena. Poslali so ga v koncentracijsko taborišče Flossenbürg na prisilno delo. Ob tem je v opombi pisalo, naj se mu kljub njegovemu činu in starosti ne nudi nobenih olajševalnih pogojev.

Smrt

Pogumnega vojskovodjo so premeščali iz enega taborišča v drugo. Preživel je Auschwitz in Sachsenhausen. Mauthausen, kamor je prispel februarja 1945, pa je postal njegova zadnja postaja.

Generalovi smrti je bil priča ujeti major kanadske vojske Seddon de Saint-Claire: "Čim smo stopili v taborišče Mauthausen, so nas Nemci odgnali pod tuše, ukazali, naj se slečemo in z vrha nad nas spustili ledeno mrzlo prho. To se je nadaljevalo kar nekaj časa. Vsi smo pomodreli. Mnogi so popadali na tla in umrli na licu mesta, saj srce tega ni zdržalo."

Takrat 64-letni Dmitrij Karbišev je po čudežu preživel. Njemu in ostalim so ukazali, naj si oblečejo spodnje perilo in obujejo lesene cokle ter jih odgnali ven na mraz. "General Karbišev je stal v skupini ruskih tovarišev, nedaleč od mene. Vedeli smo, da nam bije zadnja ura. Nekaj minut zatem so nas gestapovci, ki so stali za nami z gasilskimi cevmi v rokah, začeli polivati s curki hladne vode. Kdor se je skušal umakniti curku, je bil tepen s pendrekom po glavi. Na stotine ljudi je popadalo na tla od mraza ali zaradi razbite glave. Videl sem, kako je padel tudi general Karbišev."

Doma v Sovjetski zvezi o usodi Dmitrija Karbiševa niso vedeli ničesar in ga uradno šteli kot pogrešanega v boju. Šele po koncu vojne je uspelo po koščkih sestaviti zgodbo o poslednjih letih njegovega življenja.

Spomenik generalu Korbiševu na območju nekdanjega koncentracijskega taborišča Mauthausen v Avstriji

16. avgusta 1946 je Dmitrij Mihajlovič Korbišev "za izjemno vztrajnost in junaštvo v boju z nemškimi zavojevalci v veliki domovinski vojni" posmrtno prejel odlikovanje junaka sovjetske zveze.

Dve leti kasneje je bil vojskovodji v Mauthausnu postavljen spomenik z napisom: "Dmitriju Korbiševu. Znanstveniku, vojaku, komunistu. Njegovo življenje in smrt sta bila podvig v imenu življenja."

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke