Veliki knez Pavel Petrovič, bodoči car Pavel I., je moral večkrat obžalovati "strašljivo zgodbo", ki jo je pripovedoval na prijateljski večerji v Bruslju 29. junija 1782. Pavel in Marija Fjodorovna sta takrat ravno zaključevala svoje napol skrivno potovanje po Evropi, kamor sta se odpravila z izmišljenima imenoma grofa in grofice Severne.
Pavel I.
Vladimir BorovikovskiTistega večera po gledališču se je velika kneginja zaradi utrujenosti umaknila v svojo sobo, Pavel Petrovič pa je ostal na druženju. Ko se je večer začel prevešati v noč, si je mlada družba začela izmenjevati "mistične" zgodbe iz svojega življenja. Baronica d’Oberkirch, bližnja prijateljica knežjega para, se je spominjala, kako je takrat 27-letni Pavel pripovedoval svojo "strašno zgodbo".
baronica d'Oberkirch
javno lastništvoMed nočnim sprehodom po Sankt Peterburgu naj bi nekoč srečal visokega možakarja v plašču in klobuku z zakritim obrazom, od katerega se je širil mrliški hlad. Neznanec naj bi se nekaj časa sprehajal s Pavlom, nato pa je na poziv, naj se predstavi, odgovoril:
"Kdo sem? Ubogi Pavel! Jaz sem ta, ki pomaga krojiti tvojo usodo in ki želi da se ne navežeš preveč na ta svet, saj boš z njega kmalu odšel. Živi pravično in tvoj konec bo miren. Boj se kazni vesti, kajti za plemenito dušo ni večje kazni."
- "Pa veste, kaj to pomeni, vaše veličanstvo?" je vprašal princ de Ligne.
– "To pomeni, da bom umrl mlad," je odgovoril Pavel.
Carja Pavla je 12. marca 1801 umorila skupina zarotnikov, in sicer v Mihajlovski palači, s katero je povezana ena od preroških legend. Leta 1800 naj bi car obiskal Aleksandrovo-Nevsko lavro in tamkajšnjega zelo znanega meniha Abela, ki je na carjevo vprašanje, kako dolgo bo živel, odgovori: "Število tvojih let bo enako število črk."
Menih naj bi s tem imel v mislih število črk v napisu nad glavnim vhodom pri Voskresenskih vratih Mihajlovskega dvorca. V staroruskem jeziku je napis "Ta hiša bo sveti Gospodov dom in dolga bodo njena leta" štel 47 črk. Ta prerokba se pripisuje blaženi Kseniji (Peterburški).
O tem incidentu sicer ne obstaja nobenih dokazov, niti v pismih ali spominih iz tistega časa. Pavel je štel polnih 46 let, ko so ga umorili. Tudi podatki o menihu Abelu se ne ujemajo, začenši s tem, da v letih 1800-1801 ta sploh ni prebival v Aleksandrovo-Nevskem samostanu, glavnem peterburškem samostanu. Leta 1796, pol leta pred Pavlovim ustoličenjem na prestol, je meniha Abela zasliševal Aleksander Makarov, vodja Tajne odprave – takratnega organa državne varnosti, nakar so Abela zaprli v Šlisselburško trdnjavo. A čim je Pavel I. postal car, je poskrbel, da so meniha izpustili in predali novgorodskemu in sanktpeterburškemu metropolitu Gavrilu. V Aleksandrovo-Nevskem samostanu so Abela na njegovo prošnjo samo obrili v meniha, ni pa tam ostal.
A skoraj takoj po striženju je menih samovoljno zapustil samostan in se odpravil v Moskvo, kjer naj bi služil denar s prerokbami, zaradi česar je bil nato leta 1798 izgnan v Valaamski samostan. Marca 1800 so v njegovi celici odkrili knjigo, ki je "vsebovala zvitek, napisan z ruskimi črkami, a v tujem jeziku," kakor je glavnemu tožilcu Oboljaninu takrat napisal peterburški metropolit Amvrosij. Glavni tožilec je o zadevi poročal carju, nakar je Pavel, očitno razjarjen zaradi Abelovega postopanja, ukazal, naj se ga privede v Sankt Peterburg in zapre v Petropavlovsko trdnjavo, kar se je 26. maja 1800 tudi zgodilo.
"Očitno samo dolgovezi in misli da prerokuje iz sanj. Njegovo razpoloženje je nemirno," so poročali carju. V času Pavlovega umora je bil Abel še vedno zaprt v trdnjavi, preden ga je naslednji car Aleksander dal premestiti v Soloveški samostan.
Carjeva zadnja večerja v njegovem ožjem krogu je bila 11. marca 1801. Udeležil se je je tudi general Mihail Kutuzov, katerega zgodbo je kasneje razlagal njegov pomočnik grof Langeron: "Večerjali smo skupaj s carjem. Za mizo nas je bilo 20. Vladar je bil zelo dobre volje in se je mnogo šalil … Po večerji se je pogledal v ogledalo, ki je imelo napako in so obrazi v njem izgledali izkrivljeno. To ga je zelo zabavalo: ’Poglejte, kakšno smešno ogledalo, izgleda, kot da imam vrat postrani,’ mi je dejal. To je bilo uro in pol pred njegovim umorom." A kje je tukaj "prerokba"? Ve se, da so carja ubili s težkim predmetom in lastnim šalom, s katerim so ga zadavili.
Te večerje se je udeležil tudi Ivan Matvejevič Muravjov-Apostol, vzgojitelj carjevih sinov Aleksandra in Konstantina ter podpredsednik Tujega kolegija. Iz zadnjega pogovora med Pavlom in Kutuzovom se je spomnil: "Na koncu sta se začela pogovarjati o smrti. ’Umreti ni isto, kot sešiti torbo,’ so bile zadnje besede carja Pavla I. generalu Kutuzovu."
Mihail Kutuzov
Józef OleszkiewiczRes je, da o teh čudnih znamenjih ne piše sam pisec spominov, pač pa zgodovinar 19. stoletja in biograf Nikolaja I. Nikolaj Šiljder. 11. marca zvečer je Pavel odšel v sobo svojega sina Nikolaja, ki je imel pet let. Ta je očeta vprašal, zakaj mu pravijo "Pavel prvi". "Zato, ker pred mano ni bilo še nobenega vladarja, ki bi nosil to ime," mu je odgovoril oče. "Potem bom jaz tudi Nikolaj I.," je odvrnil sin. "Če prideš na prestol," je rekel Pavel, poljubil sina in nemudoma zapustil njegovo sobo.
A vrnimo se k prvi "prerokbi", ki jo je razlagal sam Pavel na večerji v Bruslju. Baronica d’Oberkirch namreč dalje piše, da ji je Pavel na večerji v Amsterdamu nato dejal: "A vas nisem dobro ptegnil za nos? Bolj, kot je postajala razburljiva zgodba, bolj je bilo razburljivo to, kako ste jo resno vzeli."
Ko ga je baronica še naprej spraševala, ali je nemara to "nenavadno zgodbo napletel res samo zato, da jih malo prestraši," je Pavel odvrnil: "Seveda, kaj ne vidite, da gre za neumnost, za šalo, ki sem jo povedal, da bi vas zabaval? Ne jemljite jo resno." Zaradi zgodbe je bil jezen nase: "Prosim vas, da to ostane med nami, saj bi mi bilo zelo neprijetno, če bi se ta zgodba o duhu, v kateri nastopam jaz, razširila po vsej Evropi," je dejal družbi.
Zakaj je baronica v svojih spominih tej zgodbi posvetila tako veliko prostora in ji dodala dramatičen pridih, se prav tako da lepo razložiti. Sama baronica Henriette Luisa de Waldner de Freundstein je živela le dve leti več od Pavla. Tudi ona je umrla mlada, stara le 48 let, svoje spomine pa je napisala v zadnjih letih življenja, ko je že vedela za Pavlovo smrt. Kakor torej vidimo, svoje obljube, ki jo je dala Pavlu na večerji v Bruslju, ni držala.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
