"Od kod je ta Kitajčica?" so ljudje spraševali Jelizaveto Kiškino, mamo majhne Inne, ko se je z njo sprehajala po ulicah sovjetske Moskve v štiridesetih letih.
Deklica takrat seveda še ni razmišljala o tem, ali je Kitajka ali Rusinja.
Li Lasan z ženo in hčerko Inno
javno lastništvoInnina mati Jelizaveta se je rodila v družini saratovskega zemljiškega posestnika, ki ni sprejel revolucije leta 1917 in storil samomor. Vse življenje se je bala in skrivala svoje poreklo, saj bi ji v državi sovjetov to lahko prineslo težave.
Innin oče Li Lisan je izviral iz bogate kitajske družine. Kot študent je potoval na študij v Francijo, kjer se je navdušil za ideje komunizma. Zaradi delavske stavke, ki jo je organiziral v Franciji, so ga izgnali na Kitajsko, kjer se je pridružil nedavno ustanovljeni komunistični partiji. Aktivist Lisan je ustanavljal partijske celice po vsej Kitajski in kmalu postal vodja same partije.
V dvajsetih letih so ga po poskusu neuspešne revolucije, ki jo je začel v upanju na pomoč Rdeče armade, poklicali v Moskvo na sodišče Kominterne. Zaradi poskusa, da bi v vojno vpletel ZSSR, je nekaj časa preživel v zaporu. Kot po čudežu se je izognil represijam, a iz države ga niso spustili celih 15 let. V tem času se je uspel poročiti z Jelizaveto, leta 1943 pa se jima je rodila hči Inna. Leta 1946 so Lisanu pustili, da se vrne na Kitajsko in kmalu mu je sledila tudi družina.
V obmejnem mestu Harbin so dobili sicer skromno državno hiško, ki pa se je po življenju v komunalnem stanovanju v Moskvi Inni zdela ogromna. Njena mama se je trudila ohraniti ruski način življenja in Inno so dali v ruski otroški vrtec. Leta 1949 je Mao Cetung povabil Lisana na nov položaj in družina se je preselila v Peking v veliko stanovanje s osebjem.
Od desne proti levi: Inna, Li Lisan, Jelizaveta Kiškina in njuna druga hči Alla
javno lastništvoRuska diaspora v prestolnici je bila maloštevilna, a Inna se je kmalu spoprijateljila z drugimi otroki iz mešanih družin. "Hoteli smo se poimenovati Rusokitajci, a se izraz ni prijel. Kasneje smo si izmislili bolj primeren izraz – Kitarusi, in vse se je postavilo na svoje mesto. Kitajska kultura je zelo zaprta in tujcev ne sprejema," je Inno v svoji novi knjigi Ruski hieroglif – Življenje Inne Li skozi njene lastne besede citiral Aleksander Arhangelski. (Redakcija Jelene Šubine, AST, 2022).
Ko je bila v desetem razredu, sta se z mamo preselili v Moskvo, da bi lahko tam končala šolo, dobila sovjetsko spričevalo in potni list. Mama ji je predlagala, naj ostane in se vpiše na univerzo, a Inni v post-stalinskem obdobju petdesetih let ni bilo najbolj udobno, poleg tega je morala znova v komunalko.
V šestdesetih letih je med Kitajsko in ZSSR prišlo do poslabšanja odnosov, kitajska stran pa se je začela krepiti. Zaradi povezave s Sovjeti in svoje žene je Lisan izkusil prve težave. Inna se je morala odreči sovjetskemu potnemu listu in spremeniti ime v Li Innan.
Vpisala se je na pekinško univerzo in se pridružila mladinski komunistični organizaciji. Življenjski pogoji v študentskem domu so bili špartanski, lesene postelje pa brez vzmetnic. Vstajanje ob 6. zjutraj, nato telovadba v poljubnem vremenu in nato v vrsti do jedilnice. Inna se je med sošolci trudila biti vzorna komsomolka, doma pa je živela kot tipična predstavnica "zlate mladine", ki je plesala, se ukvarjala z glasbo in sprejemala tuje goste. "Tako se je začelo moje dvojno življenje," je pisala.
Ko je Kitajsko prizadela lakota, so oblasti uvedle bone za prehrambne izdelke, pri Inninih doma pa je še zmeraj bil zaposlen kuhar.
Kitajska, ki se je pripravljala na popolno prekinitev odnosov z ZSSR, je nato začela kulturno revolucijo. V komunistični partiji so se pričele čistke in temni oblaki so se zgrnili tudi na Inninega očeta. Leta 1967 so ga zaprli v v zapor zaradi obtožb o vohunjenju za Sovjete. Uradno si je Li Lisan v zaporu vzel življenje sam, tako da je zaužil veliko količino uspaval, a Inna je prepričana, da so mu pri tem "pomagali2 drugi.
Kmalu po aretaciji očeta so v zapor poslali tudi Inno, njeno mlajšo sestro in njuno mati. Po dveh letih se je Mao odločil dekletoma, ki sta prišli v zapor zaradi staršev, skrajšati kazen in ju poslati na prevzgojo. S staršema nista smeli komunicirati in Inna je šele po osvoboditvi izvedela, da očeta že dolgo ni več med živimi.
Med prevzgojo so Inno poslali v odročno vas; podnevi je delala na riževih poljih, zvečer pa se udeleževala političnega pouka. Kmalu pa so na Kitajsko začeli prihajati tujci in Inno so poklicali v Peking kot prevajalko. Tam se je okužila s hepatitisom in morala mesec dni preležati v bolnišnici. Nato je kot "nekdanjo okuženko" več niso klicali na politično delo in jo preselili celo v posebno sobo. Tako je postala svobodna in med drugimi "bivšimi okuženci" srečala svojega bodočega moža ter kmalu rodila otroka.
Leta 1979 je bila po osmih letih zapora in izgona popolnoma rehabilitirana Innina mati. Jelizaveta Kiškina, na Kitajskem znana kot Li Ša, je postala ustanoviteljica rusistike na Kitajskem, dobila je naziv profesorja ruskega jezika, Inna pa je dosegla tudi popolno posmrtno rehabilitacijo za očeta.
Leta 1984 je Inna prvič po 20 letih znova odpotovala v ZSSR. Na zunanji potni list in vizo je čakala 20 mesecev. Iz daljne Kitajske se je zdelo, da se domovina razvija hitro, a po prihodu je opazila, da so stvari ostale približno iste kakor prej. Kmalu se je začelo obdobje Gorbačova, perestrojke in novih dvostranskih odnosov s Kitajsko. Inno so kot rusistko začeli vabiti na uradne obiske v ZSSR.
Takrat je imela že dva otroka, ki sta hodila v kitajsko šolo, a z njima se je pogovarjala po rusko. Položaj Rusov na Kitajskem se je medtem izboljšal in lahko so se zbirali ter svoje otroke učili lastne kulture. Leta 1989 je Inna z otrokoma odpotovala v Moskvo ter tam ostala šest let, onadva pa sta obiskovala lokalno šolo. Zdaj je doma z njima že govorila v kitajščini, da je ne bi pozabila.
Oba Innina sinova sta zaključila fakulteto v Moskvi, kasneje pa se skupaj z mamo vrnila na Kitajsko, saj sredi devetdesetih let v Rusiji ni bilo perspektive.
Danes je Inna Li (Li Innan) znana kitajska rusistka, profesorica na Pekinški univerzi za tuje jezike. Sama sebe ima za Kitajko z ruskimi nagnjenji: "Bili so časi, ko sta obe moji etnični polovici prišli druga z drugo v konflikt. Izkazalo se je, da mi je udobneje sedeti na dveh stolih – če se znajdem zaprta v eni kulturi, se začnem dušiti," pravi.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
