Kako so nekdanji plemiči prišli med elito boljševikov

• Spremljajte naše vsebine prek inovativne ruske storitve Telegram! Vsi naši najnovejši in najbolj aktualni članki bodo prispeli naravnost na vaš pametni telefon!

Vladimir Lenin

Najznamenitejši plemič, ki je izbral pot revolucionarnega boja in na koncu postal voditelj socialistične delavsko-kmečke države, je bil Vladimir Lenin (s pravim priimkom Uljanov). Njegov oče Ilja Uljanov je bil leta 1877 povišan v aktivnega državnega svetovalca, s čimer je pridobil status plemiča zase, za svojo ženo in svoje otroke.

Lenin je imel plemiške korenine tudi po materini strani. V štiridesetih letih 19. stoletja je bil njegov dedek Aleksander Blank povišan v položaj dvornega svetovalca, s čimer je pridobil pravico do plemiškega naziva ter posestva Kokuškino v Kazanski guberniji.

"Tudi sam sem stanoval na posesti mojega deda," je priznal Lenin svojemu soborcu Mihailu Oljminskemu: "Na nek način sem tudi sam otrok zemljiških posestnikov. Od takrat je minilo mnogo let, a jaz še nisem pozabil vseh prijetnih plati življenja na tej posesti. Spomnim se lip in cvetja. Obsodite me na smrt, a z veseljem se spominjam, kako sem se zležaval na kupih sena, ki ga nisem kosil sam, jedel posestniške jagode in maline, ki jih nisem sam sadil, ter pil mleko, ki ga nisem sam pomolzel."

Georgij Čičerin

Malokdo od boljševikov se je lahko pobahal s takšnim družinskim drevesom kot Georgij Čičerin. Viden sovjetski diplomat je po očetovi liniji pripadal stari ruski plemiški družini Čičerinovih, po materini pa pribaltski baronski družini Meyendorff. A Georgij Vasiljevič je kljub temu izbral pot boja za socializem.

Dvajset let je plemiški diplomat Čičerin vodil državni zunanjepolitični resor in zasedal položaj narodnega komisarja (ministra) za zunanje zadeve; najprej v RSFSR, od leta 1923 naprej pa v ZSSR. Postal je eden od soudeležencev sklenitve brest-litovskega miru z Nemčijo 3. marca 1918, s katerim je Rusija izstopila iz prve svetovne vojne. Poleg tega je odigral ključno vlogo pri tem, da je povedel državo ven iz mednarodne izolacije, v kateri se je znašla po revoluciji, ko so oblast prevzeli boljševiki.

"Čičerin je odličen delavec, izjemno skrben, pameten, izobražen. Take ljudi je treba ceniti. Njegova slaba lastnost je le pomanjkanje ’poveljniškega duha’. A to ni nič strašnega – koliko ljudi obstaja na svetu s prav obratno slabostjo!" je o Georgiju Vasiljeviču povedal Lenin.

Valerijan Kujbišev

Eden od članov sovjetske vlade in glavnih Stalinovih gospodarskih svetovalcev Valerijan Kujbišev se je rodil v Omsku v plemiški družini podpolkovnika Vladimirja Kujbiševa in osnovnošolske učiteljice Julije Gladiševe. Kljub plemiškemu izvoru pa je družina komajda shajala iz meseca v mesec.

"Ne samo, da ni bilo bogastva, družina ni uživala niti povprečnega standarda. Plača očeta in matere je skupaj zadoščala le za preživljanje in vzgojo otrok, ki jih je bilo pri hiši osem. Oblačila in obutev so zmeraj romala od najstarejšega do najmlajšega. Vse se je večkrat skrbno krpalo in popravljalo," se je spominjala Valerijanova sestra Jelena.

Kujbišev je vodil razvoj narodnega gospodarstva Sovjetske zveze ter bil eden od glavnih v procesu elektrifikacije in industrializacije države. A oceniti rezultate svojega dela Valerijanu Georgijeviču ni bilo usojeno – umrl je leta 1936 pri komaj 46 letih zaradi tromboze koronarne arterije.

Feliks Dzeržinski

Z imenom tega človeka je neposredno povezana zgodovina začetka sovjetskih državno varnostnih organov. Feliks Dzeržinski, sin poljskega plemiča, imetnika posesti Dzeržinovo (pri Minsku), je postal eden od ustanoviteljev in prvi vodja Vseruske posebne komisije za boj proti kontrarevoluciji in sabotažam (VČK) – predhodnice sovjetskega KGB in ruskega FSB.

"Dzeržinski je bil najstrožji kritik strukture, ki jo je sam ustanovil. ČK je neprestano lomil in preurejal ter znova in znova preverjal ljudi, strukturo in prijeme, saj se je bal, da bodo organizacijo pogoltnili birokracija, papirologija, neobčutljivost in rutina … Njemu je bilo pomembno le eno – da vsaka nova oblika organizacije ČK in njene nove metode, na primer prehod od množičnih napadov k subtilnemu preučevanju kontrarevolucionarne skupnosti in obratno, dosežejo glavni cilj. Ta cilj pa je bil demoralizacija in zlom kontrarevolucije."

Tako je o Dzeržinskem pisal njegov soborec in naslednik Vjačeslav Menžinski.
Železni Feliks je postal eden od ideologov in voditeljev množičnih represij, t. i. rdečega terorja, ki ga je sam opredelil kot "zastraševanje, aretiranje in uničevanje sovražnikov revolucije po načelu njihove razredne pripadnosti ali vloge v obdobju pred revolucijo."

Georgij Malenkov

5. marca 1953 po smrti Josifa Stalina je položaj predsednika Sovjeta ministrov ZSSR zasedel Georgij Malenkov, ki je s tem postal dejanski voditelj sovjetske države.

A za krmilom države je sedel le kratek čas, vsega dve leti, preden ga je moral v notranjepolitičnem boju za oblast prepustiti svojim tekmecem. "Formalno so mu obesili krivdo za politične napake, a v resnici mu tovariši iz kolektivnega vodstva niso oprostili tega, da je začel sprejemati posamezne pomembne odločitve, brez da bi se posvetoval z njimi. Kot Stalin," je menil sovjetski državni funkcionar Mihail Smirtjukov.

V začetku leta 1955 je Nikita Hruščov Georgija Maksimiljanoviča Malenkova odstavil s položaja, nakar je le-ta prevzel vodenje energetskega resorja. Po neuspešnem poskusu odstranitve Hruščova z oblasti leta 1957, je Malenkov dokončno padel v nemilost in ni več sodeloval v političnem življenju. Umrl je 14. januarja 1988, le nekaj let pred razpadom Sovjetske zveze.