V času oktobrske revolucije leta 1917 je v Rusiji znalo brati in pisati le nekaj več kot 20 % ljudi. Ena od glavnih nalog boljševikov je postala odprava nepismenosti, česar so se lotili leta 1919. Opismenjevanje ljudi je zahtevalo svoj čas, a propaganda pa je morala delovati vztrajno. Prav nepismeno prebivalstvo – delavci, kmeti in vojaki – so namreč predstavljali ciljno publiko. Dodatno težavo poleg je poleg splošne nepismenosti prebivalstva v tistih časih predstavljalo tudi pomanjkanje sredstev za tisk. A nato so se boljševiki domislili precej iznajdljive rešitve.
Glavna spodbuda za pojav t. i. ustnega časopisa med državljansko vojno je bilo hudo pomanjkanje časopisnega papirja.
Sprva so revolucionarno časopisje boljševikov prebirali preprosto pred velikimi množicami ljudi. V prvi profesionalni sovjetski reviji Rdeči novinar (Krasnij žurnalist) je bilo ustnemu časopisu namenjenih mnogo člankov, "uredniki" pa so si izmenjevali izkušnje.
V mestu Smolensk so npr. ustni časopis brali sredi glavnega parka dvakrat na teden. Vsak dan se je prebral "dogodek dneva" in lokalne novice. Uredniki so kmalu ugotovili, da poseben interes pri poslušalcih zbujajo satirične vsebine, humor in poezija. Priporočen čas branja je bil do največ ene ure.
Sčasoma je postalo jasno, da je običajen časopisni tekst težko poslušati in da je treba prilagoditi obliko, da bi ta šla lepše v uho, samo branje pa je bilo treba zaupati dobrim govornikom. Po vsej državi so začeli voziti agitacijski vlaki in kamioni. Z njihovo pomočjo so boljševiki predvajali filme, brali časopise pred množicami, širili ideološka gesla, informirali o glavnih dogodkih ter zmagah rdečearmejcev.
A celo med poslušanjem posebej prilagojenega materiala je vojakom pogosto postajalo dolgčas. Takrat so iz "ustnih" nastali "živi" časopisi v obliki pravih gledaliških predstav.
Amaterski igralci so uprizarjali scene, preko katerih so jasno pokazali, kako sovražna je buržoazija do delavcev in zakaj se je proti njej treba boriti. Prepevali so pesmi in prikazovali grafične upodobitve.
Živi časopisi so se tako zelo prijeli, da so delovali vse do tridesetih let. V tem procesu je nastalo ogromno amaterskih gledaliških kolektivov, sčasoma pa so predstave postajale vse bolj kompleksne, tako vsebinsko kot v izvedbi.
Namen živega časopisa je bil prebivalstvu predstaviti praktične informacije, npr. glede sanitarnih normativov in preventive pred nalezljivimi boleznimi. V državi sta takrat namreč kosila tifus in kolera, zato so bile vzpostavljene cele agitacijske brigade za boj proti boleznim; ljudi se je opozarjalo pred ušmi, o tem da morajo prezračevati bivalne prostore ter piti samo čisto vodo. Vse to se je podajalo v obliki zabavnih besednih iger.
Glavna razlika med gledališkimi predstavami in živimi časopisi je bila ta, da so slednji morali dajati poudarek na vsakdanje in politične teme. Po državljanski vojni so se predstave preselile v klube, kulturne domove, šole in parke.
Eden od najbolj priljubljenih agitacijskih gledaliških kolektivov je bil Sinjaja bluza, v okviru katerega je delovalo več agitacijskih brigad, ki so množicam prinašali revolucionarno umetnost in politične vsebine, uporabljali avantgardne kostime in glasbeno spremljavo.
Prizori, monologi, kupleti in besedne igre – živi časopisi so vplivali celo na razvoj sovjetskega tiska, še posebej na razvoj satire in feljtonov. Potem ko je bila odpravljena nepismenost, so sovjetski umetniki v parkih in kulturnih domovih še dolgo časa izvajali kuplete in monologe na vsakdanje teme.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
