Nikolaj Mališev / TASS
Sredi sedemdesetih let so se sovjetske oblasti odločile na jugu prestolnice ustvariti pravo morje. Seveda razlog ni bil v tem, da bi se državnemu vodstvu zmešalo – z "morjem" so namreč mislili na veliko umetno vodno zajetje, ki bi ga ustvarili v območju primoskovskega mesteca Podoljsk.
Z 830 hektarji površine in 47 milijoni kubičnih metrov vode bi Podoljško morje, kakor so ga imenovali, rešilo težavo z napajanjem južnih predelov hitro rastoče metropole s pitno vodo. Poleg tega bi 60-kilometrska obala lahko služila kot prostor za oddih milijonov Moskovčanov, ki bi se sončili in kopali na umetnih plažah.
Gradbeni načrt iz leta 1975 je predvidel tudi gradnjo treh umetnih slapov na sotočju rek Moča in Pahra. Višina jezu bi presegala 21 metrov.
Prebivalce okoliških naselij so začeli preseljevati v Podoljsk. Istočasno so oblasti prepovedale selitev na območje bodočega vodnega zajetja ter kakršnokoli gradnjo.
Potem ko so posekali vsa drevesa, se je začela gradnja jezov, ki je trajala skoraj do konca osemdesetih let, a na koncu je uspelo zgraditi le četrtino od načrtovanih del.
Razpad ZSSR in huda gospodarska kriza, ki je sledila, sta zapečatila usodo grandioznega projekta. Danes se med ogromnimi zapuščenimi betonskimi konstrukcijami sprehajajo samo veter in naključni turisti.
Podobni projekti, kot je bilo Podoljsko morje, danes več niso potrebni, saj sodobni vodni sistemi omogočajo učinkovito napajanje prestolnice z vodo iz Volge in reke Moskve, celo ob nenehno rastočem prebivalstvu.