Konec 15. stoletja je zahodno Evropo popadel val norosti. Po vsej deželi je gorelo na tisoče grmad, na katerih so sežigali ženske in moške (predvsem pa ženske), obtožene čarovništva. Dovolj je bilo človeka obtožiti povezave s hudičem, pa je bil nemudoma deležen mučenja, nakar ga je čakala še strašnejša smrt.
Čarovnike so pošiljali na grmade tudi v sosednji Rusiji, kjer pa lov nanje nikoli ni bil tako množičen in sistematičen. Zakaj takšna razlika?
Obsesije po zahodnoevropskem vzorcu se v Rusiji zaradi posebne poti razvoja pravoslavne cerkve niso razvile. Tukaj ni bilo razvite demonologije, ki so jo katoliki in protestanti podedovali iz antike. Posledično se v Rusiji tudi niso mogli pojaviti takšni monumentalni religiozno-filozofski traktati o čarovnicah in demonih kot v Evropi.
Vzhodno krščanstvo tudi ni gojilo ideje o ženski kot nesporni "nosilki zla" in "utelešenju greha", ki zaradi "pomanjkanja razuma" hitreje zapusti vero in sklene pakt s hudičem. Večina obtoženih za čarovništvo v Rusiji je bila prav moških.
Čarovniki in vešči pri Rusih niso bili dojeti nujno v negativnem smislu kot Satanovi podložniki, ki bi svojo nadnaravno moč dobili prav od njega. Veljalo je, da so se utegnili že roditi z njo in da v tem ni ničesar vražjega.
Krščanstvo se je v Stari Rusiji pojavilo kasneje kot na Zahodu, in zato so se tam še dolgo ohranili elementi poganstva. V čarovnikih, veščih in zdravilcih so ljudje pogosto videli naslednike starih poganskih kultov – volhove. V glavnem so se jih bali, včasih pa so se nanje obrnili tudi s prošnjo po zdravljenju ljudi ali živine. Čarovnika so pogosto vabili na svatbe, da ne bi zameril mladoporočencema in zaščitil njuno zvezo pred temnimi silami.
Ne glede na to pa je čarodejstvo za državo in cerkev veljalo kot grešno ter se preganjalo. A čarovnico ali vešča pri tem še zdaleč ni vselej čakala "očiščevalna" grmada. Če ta nikomur ni škodoval in proti njemu ali njej ni bilo nobenih obtožb za uporabo črne magije, so jim največkrat pogledali skozi prste.
Kadar je vseeno prišlo do sodbe, le-te ni vodila inkvizicija (česa podobnega v Rusiji ni bilo), ampak, kakor v protestantskih deželah, civilno sodišče. Za razliko od svojih zahodnoevropskih kolegov teh sodnikov ni zanimalo, ali je obtožena oseba letela na metli ali se udeleževala čarovniških zborovanj. Zanimala jih je predvsem dejanska škoda, ki jo je ta s svojim čarovništvom nanesla skupnosti.
A cerkev se od procesov ni distancirala. Širjenje herezije jo je vseeno skrbelo, zato je dostojanstvenike zelo zanimalo, kakšne knjige in religijski atributi so se uporabljali v ritualih.
Neredko so obtožence poslali v samostan na prevzgojo, kjer so morali preživljati svoje dni v postu in molitvi. V obdobju vladanja carja Alekseja Mihailoviča v drugi polovici 17. stoletja so obtožene čarovništva izganjali v Sibirijo, kjer so jih vezali ob stene tamkajšnjih zaporov in hranili samo z vodo in kruhom.
Za čarovništvo pa so se v Rusiji dajale tudi hujše kazni. Leta 1411 so v Pskovu sežgali dvanajst obtoženih žensk, leta 1462 pa sta bila v primoskovskem Možajsku zaradi čarovništva na grmadi sežgana bojar Andrej Dmitrijevič in njegova žena.
Leta 1497 je veliki moskovski knez Ivan III. prejel vest, da naj bi k njegovi ženi Sofiji Paleolog pristopili tri žene z "napojem". Vse so jih nato našli in utopili v reki.
Preiskovalci in sodniki so imeli na voljo celo vrsto mučilnih naprav, od natezalnice do ognja, s katerim so žgali "hudičeva znamenja" - bradavice in pege. Na Zahodu priljubljen preizkus z vodo v Rusiji ni bil kdove kako razširjen.
Predilka carice Jevdokije Lukjanovne Darja Lomanova je morala skozi t. i. sedem krogov pekla. Lomanovo so skupaj z njeno prijateljico Avdotijo Jariškino in še nekaj moskovskimi ženskami obtožili smrti dveh mladoletnih carjevičev v začetku leta 1639.
Dekleta so privezali na natezalnico tako, da so jim roke in noge šle iz sklepov. Po hrbtu so jih pretepali z biči in žgali z ognjem. Strašne obtožbe ni priznala nobena. Na koncu so te, ki so preživele mučenje, izgnali v oddaljene konce države.
Preiskave proti čarovnikom in veščem so se tako v Rusiji kot Evropi končale v obdobju razsvetljenega absolutizma v drugi polovici 18. stoletja.
Takrat, v času vladanja Katarine Velike, so obtožene čarovništva najpogosteje kaznovali s petimi ali šestimi leti življenja v samostanu, sami primeri "čarovništva" pa so bili v javnosti vse pogosteje sprejeti s šalami in zasmehovanjem.
Ko je zato v sedemdesetih letih 18. stoletja kapitan Tenginske trdnjave na Kamčatki Šmaljev sežgal neko čarovnico v drevesnem hlodu, je to veljalo za nesprejemljivo surovost.
Spoštovani bralci!
Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
