Nekaj zelo podobnega ruskim valenkam, škornjem iz polstene volne, so nosili stari prebivalci Altajskih gora. Do tega odkritja so arheologi prišli pred skoraj 30 leti med izkopavanji na planoti Ukok v gorovju Altaj. V permafrostu so se ohranile grobnice iranskih plemen iz 4.-3. stoletja pred našim štetjem.
Pitje čaja, 1860-1870, William Carrick
Fotografija iz arhiva Sergeja Maksimišina/Russia in photo/Legion MediaTa regija je danes obmejno območje, ki si ga delijo današnja Mongolija, Kitajska, Rusija in Kazahstan, vendar so takrat čez poletne pašnike in zimska taborišča vodile le nomadske poti.
Polstena volna je bila material, ki so ga uporabljali vsi Srednjeazijci, zlasti turška in mongolska plemena. Iz nje so izdelovali oblačila, preproge, tulce za puščice, dodatke in obutev. V stari Rusiji pa so ljudje izdelovali čevlje iz usnja, drevesne skorje in krzna. S polstenimi čevlji so se prvič srečali ob vdoru Mongolov v 13. stoletju. Toda tudi po vdoru valenke niso postale splošno razširjen pojav - privoščili so si jih lahko le ljudje, ki so bili precej premožni.
V Rusiji so se valenki pojavili konec 18. stoletja, ko so staroverci v Nižnjenovgorodski regiji izumili tehniko polstenja brez šivov. Nato so valenki postali cenovno dostopni zaradi industrializacije. Obutev so začeli povezovati z Rusijo po letu 1851, ko je v Londonu potekala "Velika razstava industrijskih izdelkov vseh narodov".
Valenki so pozneje gostovali na svetovni razstavi na Dunaju (1873), v Chicagu (1893) in v Parizu (1900).
Ta slavni del tradicionalne noše, ki jo nosijo ruske ženske, ima tri domnevna mesta izvora. Po eni različici je bilo naglavno pokrivalo v Rusijo uvoženo iz Bizantinskega cesarstva. V času intenzivne verske in kulturne izmenjave naj bi se hčere ruskih knezov navdušile nad bizantinskimi tiarami.
Zgodovinarji so v novgorodskih letopisih iz 11. stoletja našli opis naglavnega okraska v obliki glavnika in plošče. Po drugi različici so podobno pokrivalo nosila mongolska in mordvinska plemena veliko pred pojavom ruskega kokošnika.
Ne glede na to, od kod izvira kokošnik, se je v času, ko ruske ženske niso bile navdušene nad spuščenimi lasmi, zelo hitro prijel. Po slovanski mitologiji so razpuščeni ženski lasje bili izjemno grozljiv prizor in dekle z razpuščenimi lasmi je prinašalo nesrečo.
Zato je kokošnik prišel prav ženskam iz vseh družbenih slojev. Pokrivalo pa je začelo iz mode izginjati s socialno reformo Petra Velikega, ko je bilo pripadnikom dvornega plemstva ukazano, naj se oblačijo po evropskem slogu. Kokošnik je postopoma prešel v omare trgovskih žena, navadnih meščanov in kmetov.
Znamenita belo-modro poslikana gželska keramika se je prvič pojavila v Rusiji v času Petra Velikega. Ta kobaltni ornament je bil izdelan pod nizozemskim vplivom, saj je poleg vseh izposojenk ruskega carja iz Evrope, v Rusijo prispel tudi poseben slog glazirane keramike, ki so jo izdelovali mojstri iz mesta Delft na Nizozemskem.
Vas blizu Moskve, znana pod imenom Gžel, je bila središče ruske lončarske industrije, še preden je postala rojstni kraj prvega ruskega porcelana. Med vladavino Petra Velikega so Rusi začeli barvati keramiko v živih barvah, kot so oker, smaragdno zelena in bordo, ter upodabljati vsakdanje prizore v stilu ljudske grafike lubok.
Šele pozneje, sredi 19. stoletja, so začeli posnemati "delftsko modrino". Po eni strani je bil to le odziv na lokalne modne trende (vključno s kitajskim porcelanom). Po drugi strani pa so obrtniki opazili, da je bilo na evropskem trgu večje povpraševanje po enobarvnem gželu. Večslojne bogate barve so postale značilna blagovna znamka gžela in ga proslavile po vsem svetu.
Sloviti "kumarični" vzorec, ki ga imenujejo tudi paisley ali buta, je zelo star vzorec. Nastal naj bi v začetku prvega tisočletja v starodavnem Sasanidskem cesarstvu, znanem tudi kot Novoperzijsko cesarstvo, ki danes obsega današnji Irak in Iran. Vzorec se je širil po trgovskih poteh v Indijo, Vzhodno Azijo in Afriko, v Evropo pa je prišel šele v 17. stoletju zahvaljujoč britanskim kolonizatorjem, ki so ji tudi dali paisley.
Šele v naslednjem stoletju je vzorec prišel v Rusijo, kjer se je uveljavil v priljubljeni liniji listnatih vzorcev. Modni potisk je postal eden od najbolj prodajanih vzorcev obrtnikov pavloposadskih rut, ki danes izdelujejo verjetno najbolj svetovno znane ruske naglavne rute.
To je še en predmet, katerega korenine lahko zasledimo v kurganih (gomilah) na planoti Ukok. Pri istem izkopavanju je bila odkrita tudi koničasta klobučevinasta čelada z "ušesi", okrašena s figurico ptičje glave, ki so jo uvrstili v 4. stoletje pred našim štetjem.
Ta vrsta naglavnega pokrivala je bila pozneje razširjena med srednjeazijskimi etničnimi skupinami - Mongoli, Kirgizi, Baškirci in Burjati. Mongolska koničasta krznena kapa z velikimi ušesnimi zavihki, ki so ji pravili malahaj, naj bi bila prototip za rusko kapo ušanko.
Ušanka je bila od takrat večkrat prilagojena, vendar še ni odšla v pozabo. Leta 1940 so jo uvedli v zimsko uniformo Rdeče armade. Mongoli so malhaje morda cenili zaradi zaščite pred puščicami, Rusi pa so svojo ušanko preprosto cenili zaradi njene toplote.
Med hudo rusko zimo je bila ušanka nepogrešljiva tako za kmete kot za vojake in carje. Mati Petra Velikega je imela v svoji omari celo tri ušanke!
Spoštovani bralci!
Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
