8 AMERIČANOV, ki so prejeli nagrado za mir v ZSSR

Spoštovani bralci! 

Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

• Naročite se na naš Telegram kanal
• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Mednarodna nagrada za utrditev miru med narodi je bila ena najprestižnejših nagrad Sovjetske zveze. Nagrada je bila ustanovljena leta 1949 in se je do leta 1955 imenovala Stalinova nagrada, po razkritju kulta Stalinove osebnosti pa so jo preimenovali po Leninu.

Nagrado je vsako leto prejelo 5-10 državljanov katere koli države na svetu, "ne glede na njihove politične, verske ali rasne razlike, za izjemne zasluge v boju proti vojnim zarotnikom in za krepitev miru". Zmagovalec je prejel medaljo, diplomo in denarno nagrado (približno 25.000 dolarjev po takratnem menjalnem tečaju). Posebni odbor je odločil, komu naj se podeli nagrada.

1. Arthur Moulton leta 1950

Od leve proti desni: Pisatelj John Howard Lawson, sovjetski pisatelj Aleksander Fadejev, sociolog William Edward Burkhardt Dubois, skladatelj Dmitrij Šostakovič, socialni aktivist Arthur Moulton, filozof Olaf Stapledon in Kiri Hrovek na svetovni mirovni konferenci v New Yorku.

Bettmann/Getty Images

Moulton (1873-1962) je bil protestantski škof in socialni aktivist. Kot redovni duhovnik se je boril v prvi svetovni vojni in služil kot kaplan pri artileriji in v vojaški bolnišnici v Franciji. Po vojni je bil škof v Utahu (ZDA), leta 1946 pa se je upokojil in si prizadeval za svetovni mir. Zavrnil je denarno nagrado za stalinistično nagrado za mir, češ da je "edina nagrada, ki jo želim dobiti za delo za mir, mir".

Mimogrede, v istem letu 1950 je ZSSR z isto nagrado odlikovala še enega pomembnega duhovnika, rektorja katedrale v Canterburyju v Angliji Johnsona Hewletta, ki je veljal za velikega prijatelja sovjetske države in zagovornika idej komunizma.

2. Paul Robeson leta 1952

Ameriški pevec Paul Robeson na obisku v pionirskem taboru "Artek".

Valentin Mastukov/TASS

Afroameriški pevec in igralec Paul Robeson (1898-1876) se je vneto boril proti rasni segregaciji v ZDA in je bil zelo naklonjen Sovjetski zvezi, ker je bil mnenja, da v ZSSR ni rasnih predsodkov, saj je večkulturna država. Zaradi tega stališča je bil Robeson deležen velike pozornosti FBI, kasneje pa so bili njegovi koncerti v ZDA prepovedani.

Leta 1934 je Paul na povabilo sovjetskega režiserja Sergeja Eisensteina prišel v Moskvo, da bi igral v njegovem projektu o rasizmu v ZDA, ki pa ni uspel. "Tukaj sem prvič v življenju črnec, a človek. Ne morete si predstavljati, kaj to pomeni zame kot črnca," je Robson v Moskvi dejal njegovemu biografu Scottu Nollenu. Leta 1949 je na turneji ponovno obiskal ZSSR in celo pel pesmi v ruščini.

V zgodnjih 50. letih je bil Robeson zaradi svojih protiameriških prepričanj uvrščen na "hollywoodski črni seznam" in mu je bilo prepovedano zapustiti državo. Namesto tega je ZSSR leta 1952 Robesonu podelila stalinovo nagrado za mir.

Ob Stalinovi smrti je napisal ganljiv članek, v katerem je hvalil njegovo politiko "prijateljstva med narodi". Ameriški pevec je Sovjetsko zvezo obiskal tudi pozneje - leta 1958 je koncertiral v ZSSR, nastopal na televiziji in se srečal s sovjetskim občinstvom.

3. Howard Fast leta 1953

Howard Fast leta 1962

Legion Media

Oče ameriškega pisatelja Howarda Fasta (1914-2003) je bil rojen v Ruskem imperiju. Kot kritik rasnega sovraštva in član Komunistične partije ZDA je Fast zaradi svojih "protiameriških dejavnosti" nekaj časa preživel v zaporu, kjer je začel pisati svoj znameniti roman Spartak o starodavnem uporu sužnjev. Kasneje ga je za film priredil Stanley Kubrick in postal je eden najbolj priljubljenih tujih filmov vseh časov v ZSSR.

Leta 1953 je prejel nagrado za mir, njegovi romani pa so bili pogosto objavljeni v sovjetskih časopisih in v številnih jezikih ZSSR. Vendar je pozneje spremenil svoj odnos do sovjetske politike in v ZSSR je bil potisnjen v pozabo.

4. William Du Bois leta 1959

William Du Bois in ameriška pisateljica Shirley Graham (levo) na obisku v Leningradu leta 1959

Nikolaj Naumenkov/TASS

Družbeni aktivist in pisatelj William Du Bois (1868-1963) je bil prvi afriški američan, ki je leta 1895 doktoriral na univerzi Harvard. V začetku 20. stoletja je ustanovil Nacionalno združenje za napredek temnopoltih ljudi in podprl ameriško križarsko vojno proti linču, ki jo je sprožil Paul Robeson.

Du Bois je večkrat obiskal Sovjetsko zvezo in imel levičarska stališča, zaradi katerih so ga celo sumili, da dela za sovjetsko obveščevalno službo, vendar je bilo sojenje ustavljeno, Du Boisa pa so branili vplivni ljudje, med njimi tudi Albert Einstein, ki so podprli njegovo združenje. Leta 1959 je Sovjetska zveza Du Boisu podelila nagrado za mir, leta 1961 pa se je pridružil Komunistični partiji Združenih držav Amerike. Pozneje je emigriral v Gano in se zaradi razočaranja nad državo odpovedal ameriškemu državljanstvu.

5. Cyrus Eaton leta 1960

Nikita Hruščov se rokuje z Cyrusom Eatonom med njegovim obiskom v ZSSR leta 1964.

TASS

V Kanadi rojeni ameriški podjetnik Cyrus Eaton (1883-1979) je obogatel v industriji plina in jekla. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je iskal poslovne priložnosti v ZSSR - večkrat je poletel v to državo in se srečal z Nikito Hruščovom. Eaton je moral v Kanadi registrirati novo podjetje za nakup kromove rude iz Kazahstanske SSR, saj na vrhuncu hladne vojne ameriško podjetje ni smelo trgovati z ZSSR.

Eaton si je prizadeval za vzpostavitev vezi med Ameriko in ZSSR ter se zavzemal za vzajemno razorožitev. Sponzoriral je tudi konferenco znanstvenikov Pugwash, na katero so bili povabljeni tudi trije sovjetski profesorji. Cyrus je leta 1960 prejel nagrado za mir. Nato je poskušal vlagati v sovjetske projekte, na primer v gradnjo plinovoda čez Sibirijo in več stolpnic v Moskvi. Vendar se ambiciozni načrti niso uresničili.

6. Rockwell Kent leta 1967

Rockwell Kent podarja svojo sliko Zvezi pisateljev ZSSR, 1967.

Jevgenij Kassin, Vladimir Savostjanov/TASS

Umetnik Rockwell Kent (1882-1971) je bil socialist, zaradi česar v ZDA ni bil preveč priljubljen. V Sovjetski zvezi pa je bil iz istega razloga zelo priljubljen in so mu zaupali častno nalogo vodenja Nacionalnega sveta ameriško-sovjetskega prijateljstva (to funkcijo je opravljal od leta 1957 do 1971).

Kentov realizem v slikarstvu za Američane ni bil več zanimiv, bil pa je zelo skladen z estetiko sovjetske uradne umetnosti. V šestdesetih letih 20. stoletja je Kent veliko svojih slik podaril sovjetskemu narodu, za kar je postal častni član Sovjetske akademije umetnosti. Leta 1967 je prejel nagrado za mir, del nagrade pa je Kent porabil za dobrodelne namene.

7. Linus Pauling leta 1970

Linus Pauling na mednarodnem simpoziju o perspektivah bioorganske kemije in molekularne biologije na moskovski univerzi, 1978.

Vladimir Akimov/Sputnik

Ameriški kemik Linus Pauling (1901-1994) je pred sovjetsko nagrado za mir prejel dve Nobelovi nagradi - za kemijo leta 1954 in za mir leta 1962. Pauling je po vsem svetu znan kot znanstvenik, ki se je ukvarjal z raziskavami od kvantne mehanike do molekularne biologije (velja za enega od ustanoviteljev te discipline). Bil je tudi dejaven popularizator in promotor znanosti ter mednarodnega znanstvenega komuniciranja.

Poleg tega je bil Pauling zelo dejaven v javnem življenju. Govoril je proti širjenju jedrskega orožja, dokazoval njegov negativni vpliv na ozračje in nevarnost za prihodnje generacije. Prav ta boj za mir je bil v času Brežnjeva hvaljen, čeprav so bile njegove "buržoazne" in "psevdoznanstvene" kemijske ideje v petdesetih letih prejšnjega stoletja v ZSSR kritizirane.

8. Angela Davis leta 1979

Angela Davis med podelitvijo mednarodne Leninove nagrade 20. julija 1979

Viktor Velikžanin, Boris Kavaškin/TASS

Črna komunistka Angela Davis (r. 1944) je bila v Sovjetski zvezi izjemno priljubljena. Afroameriška levičarska aktivistka za človekove pravice je postala ikona za številne sovjetske državljane. Ko so jo leta 1970 aretirali in zaprli zaradi obtožb zarote ter sodelovanja pri zajemanju talcev in umoru, se je v Sovjetski zvezi razširilo geslo "Svoboda za Angelo Davis!", sovjetski otroci pa so Davisovi pisali pisma v zapor.

Davis na Rdečem trgu leta 1972

Černov/Sputnik

Po izpustitvi je Davisova večkrat obiskala ZSSR, kjer se je srečala z oboževalci, se udeležila sestankov sovjetskega ženskega gibanja in nastopila na festivalu mladih. Preden je leta 1979 prejela nagrado za mir, je leta 1972 prejela medaljo za rojstni dan Vladimirja Lenina in častni doktorat moskovske univerze.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.