Spoštovani bralci!
Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
"Drevesa so gorela kot velikanske sveče, po nasipu so se kadili češnjevo rdeči vagoni. Na stotine umirajočih in opečenih ljudi je kričalo v bolečini in grozi na najbolj nepredstavljiv način. Gozd je bil v plamenih, želežniški pragovi so bili v plamenih, ljudje so bili v plamenih. Hiteli smo loviti utripajoče "žive bakle", da bi jih spravili čim dlje od ognja in jih premaknili bližje cesti, stran od plamenov. Apokalipsa...". - Tako je Valerij Mihejev, urednik časopisa Jeklena iskra, opisal posledice strašne železniške nesreče 4. junija 1989 na transsibirski železnici v Baškirski ASSR (1 500 kilometrov vzhodno od Moskve).
Vzrok za tragedijo je bila napaka na plinovodu v bližini železniških tirov, zaradi katere se je na zapuščeni dolini hitro nabral plin. V začetku druge ure zjutraj sta v plinsko jezero zapeljala dva potniška vlaka v nasprotni smeri. Ena sama iskra ali odvržen cigaretni ogorek sta bila dovolj, da se je razplamtel pravi pekel.
Moč tako obsežne eksplozije je bila skoraj primerljiva z jedrsko eksplozijo v Hirošimi (12 proti 16 kilotonam trinitrotoluena). Ognjene zublje je bilo videzi več kot 100 kilometrov daleč, eksplozijski val pa je razbil okna hiš v 11 kilometrov oddaljenem mestu Aša. V sami nižini se je zgodila nočna mora: temperatura je za kratek čas dosegla tisoč stopinj, požar je zajel 150 hektarjev gozda, razširil se je na 350 metrov železniških tirov, nekatere vagone, v katerih so spali ljudje, je iztrgalo iz vlaka in jih raztreslo po nasipu, drugi, ki so ostali na tirih, pa so popolnoma zgoreli.
"Zbudila sem se, ker sem padla na tla z zgornje police - in vse okoli mene je že gorelo," se je spominjala Natalija K. iz Adlerja: "Zdelo se mi je, da sanjam kakšno nočno moro: koža na moji roki je gorela in lezla, pod nogami se je plazil otrok v plamenih, vojak s praznimi očesnimi votlinami je prihajal proti meni z razprtimi rokami, plazila sem se mimo ženske, ki ni mogla pogasiti lastnih las, v kupeju pa ni bilo več polic, vrat in oken."
Petletna Tanja Sopilnjak je z bratoma in starši potovala iz Sibirije na počitnice na obalo Črnega morja: "Vagon je zgorel v treh minutah... Ročaji vrat so se segreli in zataknili. Moja mama je dobila opekline, ker se je oklepala teh ročajev - to je bilo vprašanje nekaj sekund. Nismo mogli razbiti okna. Potem se je okno razbilo kar samo od vročine in iztegnili smo glave, da bi dobili kaj zraka... Ljudje so kričali in vpili, potem pa so nenadoma utihnili. Utihnili so, ker so umrli. Komaj smo prišli ven, je sledila druga eksplozija in naš vagon je eksplodiral."
Ko so oblasti ugotovile obseg nesreče, so na območje nesreče nemudoma poslali vse razpoložljive gasilce, zdravnike in vojaško osebje v regiji. "Slika, ki smo jo videli, je bila podobna posledicam jedrske eksplozije. Prizor, ki smo ga videli, je bil podoben jedrski eksploziji. Takrat sem prvič videl, kako je gorelo železo in kapljal aluminij," se je spominjal Radik Zinatullin, zdravnik v bolnišnici v Ufi. Ljudi s hudimi opeklinami dihalnih poti, nog, obraza in trupa so z avtobusi, tovornjaki in helikopterji prepeljali v bolnišnice. Mnoge so še žive hitro prenesli na operacijsko mizo, kjer so kmalu umrli.
Vojakom, ki so delali v pepelu, so dajali alkohol - med odstranjevanjem zoglenelih trupel in železa so se dobesedno tresli od slabosti. Kmalu so na prizorišče prišli sorodniki umrlih, ki so osupli nad tragedijo in obupani iskali svoje bližnje med razvalinami. To ni bilo vedno mogoče, saj nekatere žrtve preprosto niso imele glave.
Zdravnik Viktor Smolnikov se je spominjal ganljivega prizora, ki mu je bil priča v bolnišnici v Ufi: "Tam je ležal deček, od glave do pet v povojih. V sobo sta vstopili dve ženski - obe sta trdili, da gre za njenega sin. Otrok je odprl oči, pogledal eno od njiju in se stegnil k njej: "Mama, mama". Druga je takoj planila v jok. Njen otrok je zgorel..."
Strašna tragedija se je zgodila zaradi človeške malomarnosti in nesreče. Cevovod je poškodoval bager že leta 1985, ko so ga komaj položili. Štiri leta pozneje je bila vrzel široka 1,7 metra. Na predvečer eksplozije je obratovalno osebje zaznalo padec tlaka v plinovodu, vendar je namesto iskanja vira težave preprosto povečalo dovod plina, kar je še poslabšalo razmere. Tudi poročila strojevodij mimo vozečih vlakov, da so v nižini zaznali močan vonj po plinu, niso bila upoštevana. Nazadnje, oba vlaka na tem odseku ne bi smela voziti istočasno: eden od njiju je zelo zamujal, ker je bilo treba odložiti nosečo potnico, ki je morala nujno v bolnišnico.
Sodne preiskave so trajale do leta 1995. Vrhovno sodišče Ruske federacije je obsodilo sedem oseb, ki so neposredno sodelovale pri polaganju cevi in niso upoštevale škode, ki so jo povzročile. Štirje od njih so bili takoj izpuščeni na podlagi amnestije ob 50. obletnici zmage v veliki domovinski vojni, eden je bil kmalu oproščen, le dva pa sta prejela dve leti zapora v kazenski koloniji za tiste, ki so storili kaznivo dejanje iz malomarnosti.
Po uradnih podatkih je v železniški nesreči v bližini Ufe umrlo 575 od 1 284 potnikov na dveh vlakih, od tega 181 otrok. Mladinska hokejska ekipa "Traktor-73", dvakratni prvaki Sovjetske zveze, je bila skoraj popolnoma izgubljena. Več sto ljudi je ostalo invalidnih za vse življenje. "Še vedno ne smem rok izpostavljati na soncu," je povedala sprevodnica Valentina Džondžua: "Če me opeče sonce, roke postanejo črne. Ne rdeče, ampak črne. Toda preživela sem.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
