Spoštovani bralci!
Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
- Naročite se na naš Telegram kanal
- Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
- Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja
24. januarja 1878 je v pisarno guvernerja Sankt Peterburga Fjodorja Trepova vstopila mlada ženska. Izvlekla je revolver Webley kalibra 450 in ustrelila uradnika. Sledila je sodna obravnava, ki je pretresla celoten Ruski imperij.
Zločin
Primer se je tožilstvu zdel enostaven. 27-letna ženska, ki je bila v preteklosti že večkrat aretirana in obsojena, je vstopila v pisarno državnega uradnika in ga ustrelila, pri čemer je namerila v srce.
Poskus umora je bilo še lažje preiskati, saj Vera Zasulič (ženska, ki je ustrelila guvernerja) ni pobegnila s kraja zločina, počakala je na policijo in ob njenem prihodu vse priznala. Zasuličevi je grozilo do 20 let prisilnega dela in odvzem pravic.
Sputnik
Primer bi moral biti za tožilstvo lahek zalogaj, vendar se je nekje v procesu zgodilo nekaj zapletov, zaradi katerih se je razvila pravna zmeda, ki je nihče ni mogel predvideti.
Usodna napaka
Zadeva se je začela s karizmatičnim odvetnikom obtoženca Petrom Aleksandrovom. Sodobniki so ga označili za izjemnega govornika in profesorja prava. Nasprotno pa državnega tožilca Konstantina Kessla niso označevali tako pozitivno.
"Ko sem videl Kesselov popolnoma sključen pogled, sem si [...] predstavljal, kakšen brezbarven, šibek in voden obtožni govor bo slišal Peterburg, ki nestrpno pričakuje sojenje Zasuličevi," je zapisal vrhovni sodnik Anatolij Koni, ki je predsedoval sodišču.
Izbira porote je bila še ena napačna poteza tožilstva. Tožilec se je iz neznanih razlogov odpovedal pravici do govorjenja resnice in očitno ni zagotovil nepristranskosti porotnikov. Premeteni zagovornik je to napako tožilstva brez oklevanja izkoristil v svoj prid. V bistvu je zagovornik Aleksandrov praktično sam oblikoval poroto.
Arhiv svetovne zgodovine / Getty Images
Aleksandrov je izbral liberalno usmerjene osebe, ki so pokazale sorazmerno neodvisna stališča in niso simpatizirale z močno žrtvijo kaznivega dejanja. Očitno je bila to usodna napaka tožilstva, ki je odločila o izidu tega nezaslišanega primera umora.
Moralna dilema
Motiv obtoženke in njeno ozadje, ki ju je skrbno oblikoval zagovornik, sta se izkazala za zadnji žebelj v tožilčevo krsto.
Aleksandrov je Zasuličevo skrbno predstavil kot kronično žrtev samovolje v represivnem sistemu oblasti. Njeno življenje je bilo veriga krivic, ki so si sledile druga za drugo: prej je bila neupravičeno aretirana, nato zaprta in pozneje prisiljena v izgnanstvo. Zasuličev zagovornik je trdil, da je njeno izvorno okolje že vnaprej določilo njeno naravo: je bila izjemno občutljiva na krivice, ne glede na to, kdo je bila žrtev.
Zagovornik je nato predstavil presenetljivo nenavaden motiv za poskus umora. Vznemirljiva Zasulič, je trdil, se je maščevala neki drugi osebi, ki je trpela zaradi krivice, povzročene ji s strani žrtve.
Javna domena
Vsi člani porote so poznali zgodbo, ki je bila pred tem v Sankt Peterburgu zelo odmevna. Guverner Trepov je ukazal, da je treba bičati nekega zapornika zaradi tega, da ta ni snel klobuka medtem ko ga je pozdravljal. Čeprav je bila kazen nezakonita, je bila na ukaz Trepova izrečena arbitrarno. Zasuličeva, ogorčena nad tem posebnim primerom krivice do drugega človeka, je odpotovala v Sankt Peterburg, da bi se maščevala oškodovancu, ki ga osebno sploh ni poznala (tako je zagovarjala svojo obrambo).
Aleksandrov je Trepova prikazal kot tirana, Zasuličevo pa kot iskalko pravice, ujeto v nepravičnem sistemu. Zagovornik je v svojem govoru od porote zahteval, naj pozabi na standardno dvodelnost sodb o krivdi ali nedolžnosti in namesto tega sprejme splošno moralno sodbo o celotni situaciji.
Ko se je dvanajst porotnikov vrnilo iz sobe za porote, je na sodišču zavladala tišina.
"Predstojnik mi je s tresočo roko podal list. Nasproti prvega vprašanja je bilo z velikimi črkami napisano: 'Ne, nedolžna'. Ko sem podpisal te tri besede, se mi je po glavi spreletel vrtinec misli o posledicah, o vtisu, o pomenu teh treh besed," je zapisal vrhovni sodnik Koni.
V sodni dvorani se je začel kaos, saj so udeleženci sodišča z burnim aplavzom pokazali solidarnost s pravno najbolj sporno, a po mnenju mnogih tudi pravično sodbo porote. Zasuličeva je bila oproščena in izpuščena iz pripora.
Javna domena
Znani primer Vere Zasulič naj bi razjezil carja in spodkopal kariero več ljudi, med drugim sodnika Konija in samega ministra za pravosodje.
V strahu pred posledicami je Zasuličeva takoj izginila in pozneje s pomočjo prijateljev zapustila državo. Kot je bilo pričakovati, so se na odločitev sodišča nemudoma pritožili in kazensko zadevo ponovno odprli, vendar je obtoženka takrat že izginila.