Spoštovani bralci!
Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
Potem ko so Sovjeti v Uzbekistanu odkrili ogromne zaloge zemeljskega plina, je ta del ZSSR postal glavno območje za pridobivanje plina v državi. Toda stvari so šle narobe in eno od ključnih plinskih polj se je spremenilo v katastrofo nepredstavljivih razsežnosti, ki jo je povzročil človek.
Izredna situacija brez primere na plinskem polju Urta-Bulak se je zgodila 1. decembra 1963. Ker je šlo vrtanje narobe in je platforma pomotoma zadela plinski rezervoar z nenormalno visokim tlakom, je prišlo do velikega izpusta zemeljskega plina. Vrtalna oprema se je pod pritiskom uničila, vžgani plin pa je "pobegnil" ven.
V zrak je izbruhnil velikanski plamen, visok do 70 metrov. Količina zemeljskega plina je bila tako velika, tlak pa tako močan, da je bilo kljub številnim poskusom gašenja tri leta nemogoče pogasiti ta peklenski ogenj.
Posnetek iz dokumentarnega filma "Gašenje z jedrsko bombo. 1074 dni požara"
Obupani sovjetski inženirji so uporabili številna orodja, ko so poskušali pogasiti požar, ki ni le zapravil dragocenega blaga, temveč je grozil tudi z uničenjem narave v bližini plamena. Sčasoma so se območja v bližini plamena dobesedno spremenila v požgano zemljo.
"Vse, kar je lahko gorelo v okolici, je že zdavnaj zgorelo. Zdaj je bila to mrtva vroča zemlja. Tukaj ni bilo več prostora za življenje. Ponoči so jate ptic selivk in oblaki žuželk, ki jih je privabila svetloba, padale v ta ognjeni ples smrti in ob padcu zgorele, pogosto še preden so dosegle tla," je v svoj dnevnik zapisal vodja operacije gašenja Kamil Mangušev.
Plamen je oviral tudi letalski promet za posadke, ki so letele v Indijo in jugovzhodno Azijo ter iz njih.
Sčasoma so z buldožerji okoli ognja zgradili zaščitni peščeni nasip, da bi nekako omejili njegov vpliv na okolico. Vendar je bila to očitno le začasna rešitev, saj plamena ni pogasila. Nato so sovjetski znanstveniki predlagali nekaj nenavadnega: da bi ogenj pogasili s termonuklearno eksplozijo.
Z eksplozijo termonuklearne bombe v bližini izvora plamena so znanstveniki upali, da bodo uničili prehod, skozi katerega je uhajal plin.
Za izvedbo te tvegane naloge je bil zadolžen tako imenovani "konstrukcijski urad št. 11" s sedežem v mestu Sarov v Nižnenovgorodski regiji. Zaposleni v konstrukcijskem biroju so že preučevali uporabo jedrskega orožja v miroljubne namene. Zdaj je nastopil čas, da svoje znanje preizkusijo v praksi.
Posnetek iz dokumentarnega filma "Gašenje z jedrsko bombo. 1074 dni požara"
Nalogo je oteževalo dejstvo, da je bilo gosto naseljeno regionalno središče Buhara, eno najstarejših in najlepših mest Uzbekistana in celotne Srednje Azije, oddaljeno približno 200 km. V bližini potencialnega epicentra eksplozije so ležala tudi druga manjša mesta.
Kljub temu so se sovjetske oblasti odločile ukrepati. Brežnjev je osebno potrdil datum eksplozije v podzemlju: 30. september 1966. Takrat je požar gorel že 1074 dni.
Na predvideni datum je bila jedrska bomba z močjo 30 kiloton - dvakrat močnejša od ameriške bombe Little Boy oz. Deček, ki je eksplodirala nad Hirošimo - dostavljena skozi predor do globine 1 500 metrov.
Na koncu je bilo vse pripravljeno in eksplozija je pretresla zemljo. Ogenj je po eksploziji gorel le še 22 sekund, nato pa je za vedno ugasnil. Eksplozija je premaknila plasti zemeljske skorje in zaprla plinsko vrtino. Peklenski požar so uspešno pogasili z zelo nekonvencionalno metodo, eksplozijo termonuklearnega orožja.
Očitni uspeh eksplozije v Urta-Bulaku je botroval novi metodi gašenja velikih požarov na plinskih poljih. Leto in pol pozneje so z isto metodo pogasili še en požar na polju Pamuk v Uzbekistanu.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
