Inštitut Smolni: kako so živele študentke prve ženske izobraževalne ustanove v Evropi

Spoštovani bralci! 

Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

• Naročite se na naš Telegram kanal
• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Katarina II., ki jo je navdihovala zamisel o uvedbi razsvetljenega absolutizma na vseh družbenih področjih, ni zanemarila pomena izobraževanja žensk. Inštitut za plemenite deklice v Smolnem, ki ga je ustanovila ob koncu 18. stoletja, je postal prva državna izobraževalna ustanova za dekleta v Evropi.

Pravila inštituta so bila v popolnem nasprotju s tem, kako je večina aristokratov tistega časa videla prihodnost svojih dedinj. Smolni je bil zasnovan tako, da je moral "odpraviti" zastarele družbene odnose. V tistem obdobju so bila dekleta usmerjena v poroko (ki je večini diplomantk uspela). Študij v okviru inštituta Smolni pa je bil namenjen oblikovanju ženske nove dobe, ki bo sposobna oplemenititi okolje, v katerega bo vstopila, in v istem duhu vzgajati svoje otroke.

Samostansko življenje

Inštitut Smolni je kot šola za ženske obstajal od leta 1764 do leta 1917.  V njegovi notranji organizaciji in načinu delovanja se je dogajalo zelo malo sprememb. Leta 1765 je bil odprt oddelek za dekleta "nižjega razreda", iz meščanskih družin, tj. ne plemiške ženske (razen tlačank). V Smolni so sprejemali deklice, stare od 6 do 18 let. Študentke so bile razdeljene v štiri starostne skupine, od katerih je vsaka imela pravico do določene barve obleke: najmlajša starostna skupina je nosila obleke kavne barve, deklice druge starostne skupine so nosile svetlo modre obleke, tretja skupina je imela obleke sivkaste barve, najstarejše deklice pa so imele bele obleke.

Da bi dekleta naučili lahkotne in graciozne hoje, so jim izdelali težke in debele čevlje - potem so učenke zlahka dobile lepo hojo. Nobenega okrasja ni bilo dovoljeno, tudi pričeske so bile enake za vsako starost. Študentke so izgledale zelo asketično, skromno in urejeno.

Tudi prehrana deklic je bila kljub njihovi mladosti skromna. Zjutraj so spile skodelico čaja in pojedle košček kruha z maslom in sirom (občasno so v svojih spominih omenili tudi kašo). Za kosilo so imele juho in "piroški", za večerjo pa spet košček kruha, čaj ali mleko, da ne omenjamo obveznega posta, med katerim je bila hrana še bolj skromna.

Aleksandra Sokolova, študentka Smolnega v štiridesetih letih 19. stoletja, se spominja obrokov v inštitutu: "...Tistega dne nihče ni pričakoval vladarja (Nikolaja I.) v inštitutu, ko se je nenadoma po Smolnem razširila novica, da je prišel in vstopil skozi notranja ali, bolje rečeno, "zadnja" vrata - in to ne kar tako, ampak v kuhinjo! Nekatere študentke so postale zmedene, druge povsem prestrašene...

Pozneje je prišlo na dan, da je car pristopil h kotlu, v katerem se je pravkar kuhala ribja juha "uhà", potopil žlico v kotel, poskusil precej redko mešanico in rekel:

- "Celo tako poceni ribe šparate... No, kaj pa bo za drugo jed? Ja... Moji vojaki so bolje nahranjeni!"

Takšna strogost pri vzgoji učenk je bila predvsem posledica vzgojnega pristopa (ki ga danes poznajo na primer najboljše javne šole v Angliji). Navada, da se zadovoljijo z malim, je utrdila duha deklet in v njih ustvarila aktiven značaj, ki se ne preda malodušju in lenobi, četudi so te ženske preostanek življenja preživele v razkošju. Nekatere pravijo, da je bila količina hrane omejena zaradi pomanjkanja sredstev, saj družine deklet niso plačevale za njihova oblačila ali hrano, in se je inštitut vzdrževal na javne stroške. Poleg tega je nekdo v kuhinji pogosto kradel hrano.

Sorodniki so lahko deklicam pošiljali pakete z denarjem in sladkarijami. V navadi je bilo, da so študentke hrano delili z manj srečnimi prijateljicami. S prejetim denarjem so lahko prek stražarjev kupiti več peciva in kruha (zakladi so bili pred inšpektorji varno skriti v spalnici).

Enakopravnost v inštitutu

V "malomeščanskem" delu stavbe inštituta (Aleksandrovskem) so živela in se izobraževala dekleta "nižjega" porekla: hčere uradnikov, ki niso bili plemenitega rodu, trgovcev in bankirjev.

Prebivalke "plemiškega" dela (Nikolajevskega) so imele določene prednosti pred prebivalkami Aleksandrovskega dela. Dvakrat na leto so se vozile v dvornih kočijah s slavnostnim spremstvom častnikov, opravljale so cesarske izpite, ki so se jih udeležili predstavniki kraljeve družine, in se udeleževale cesarskih plesov, kjer so plesale z velikimi vojvodami in tujimi princi. Meščanska deklica je morala pri srečanju s plemkinjo prva narediti preklon, šele nato se ji je plemkinja preklonila nazaj.

Sicer pa so bile življenjske razmere učenk v obeh delih popolnoma enake. Dekleta so stanovala v sobah, ki so bile bolj podobne barakam. V eni sobi je živelo približno deset deklet, ki so imele le posteljo s trdim ležiščem, majhno nočno omarico in stol.

V spalnicah je bilo pozimi še posebej težko, saj so se temperature spustile do 10 stopinj Celzija. Dekleta so morala spati pod tankimi posteljnimi prevlekami in se zgodaj zjutraj umivati z mrzlo vodo. Mnoge, zlasti novinke, so takoj zbolele, ker tega niso bile navajene. Toda tudi v takem žalostnem trenutku so učenke našli nekaj pozitivnega: bolnišnica je bila topla, lahko so se naspale in pojedle vsaj malo bolj polnovredne obroke. Tako da so se posebej podjetne mlade dame celo pretvarjale, da so bolne.

V koga so se zaljubila dekleta iz inštituta?

Zdravniki in učitelji so bili edini moški, ki so jih dekleta redno videvala v 12 letih "zapora". Ko so pri šestih letih prišli v inštitut, ga niso zapustili vse do diplome, saj počitnice niso bile dovoljene (sčasoma se je trajanje bivanja v inštitutu večkrat skrajšalo). Profesorji so bili namenoma izbrani poročeni, ne mladi in po možnosti telesno ovirani, da ne bi vznemirjali deklet. Toda to ni pomagalo in ti edini razpoložljivi moški so še vedno lahko postali predmet oboževanja. Dekleta so jim odrezala koščke krznenih plaščev, da so jih lahko nosila naokoli, njihove klobuke so polila s svojim parfumom in počela še veliko drugih podobnih neumnosti.

Prav tako je bilo v navadi "oboževati" eno od starejših študentk. Vsaka mlajša študentka si je izbrala svojo "osebo za oboževanje" in ji izkazovala naklonjenost na načine, ki se danes morda zdijo precej nenavadni. V dokaz svoje naklonjenosti so dekleta lahko pojedla košček mila ali storila kakšno hujšo neumnost. Na srečo je bilo oboževanje pogosteje omejeno na drobne usluge in pohvale.

"Oboževati" je pomenilo, da so dekleta, ko so videla "oboževanke" (navadno dekleta iz višjega razreda) kričala za njimi: «ange, beauté, incomparable, céleste, divine et adorable», seveda ne pred razredničarko. Nato pa so se imena oboževank s klicaji in tistimi besedami zapisovala v knjige in zvezke," se spominja Marija Sergejevna Ugličaninova, študentka inštituta Smolni v štiridesetih letih 19. stoletja.

Dekleta so se s starši videvala le v navzočnosti razredničark, pisma pa so bila prebrana. Smolni je bil popolnoma zaprto okolje, iz katerega je bilo skoraj nemogoče pobegniti. Vendar je bilo fizično kaznovanje strogo prepovedano, zato so dekleta, ki so se slabo obnašala, bila kaznovana z javnim sramotenjem. Na primer študentki na obleko so pripeli listič-zapisek, če ga je med poukom v razredu predajala kolegicam. Dekletom so lahko tudi odstranili predpasnik ali odvzeli kosilo. V zadnjem letniku pa je bila prepovedana "odrasla" obleka in pričeska.

Preberite o evropskih princesah, ki so postale ruske carice!