"Imperatorji vse tajge": Zlata mrzlica je Rusijo preplavila še pred Ameriko

Spoštovani bralci! 

Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

• Naročite se na naš Telegram kanal
• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Umor v Sibiriji

Leta 1827 je do dveh bogatih ruskih trgovcev z Urala - Andreja in Fjodorja Popova - prišla govorica, da je nekje v Sibiriji kmet in staroverec po imenu Jegor Lesnoj našel zlato nekje ob reki Suhoj Berikul v Tomski guberniji v Sibiriji.

Kolimsko zlato

Dmitrij Baltermanc/IAMM/MDF

Trgovca sta poslala svojega odposlanca, da bi se srečal z Lesnojem, vendar odposlanec ni uspel pridobiti informacij o tem, kje je zlato. Nato se je Popov odločil, da mu osebno ponudi ponudbo, ki je ni mogel zavrniti. Prišli so do Lesnoja, vendar so ugotovili, da je bil moški že pred časom zadavljen.

Kupci niso obupali in so preganjali Lesnojevo pastorko, naj jim pokaže, kam je moški hodil, ko je bil še živ. Dekle je privolilo in trgovcem pokazalo, kje je njen pokojni očim kopal zemljo. Popovski trgovci so ob pregledu njegovega dela ugotovili, da se v Sibiriji nahaja zlato.

Tako se je začela zgodovina zlate mrzlice v Rusiji.

Zlata mrzlica

Pranje zlatonosnega peska. Fotografija Prokudin-Gorskega, Ural, okrožje mesta Berjozovski, začetek 20. stoletja

Kongresna knjižnica

V tem času je ruska vlada že odobrila zasebna prizadevanja za pridobivanje zlata v vseh regijah obsežnega imperija. Odlok senata iz leta 1812 je vsem ruskim podanikom podelil pravico do iskanja in kopanja zlata in srebra, če so pri tem v državno blagajno plačevali davke. Odvisno od regije in desetletja se je davek gibal od petih do 40 odstotkov celotne proizvodnje.

Nekaj mesecev po odkritju Andreja in Fjodorja Popova so trgovci raziskali ozemlje v bližini pritokov in tam financirali številne rudnike.

V prvem letu dela so izkopali približno en pud (tradicionalna ruska merska enota, ki znaša približno 16,38 kilograma) zlata, naslednje leto štiri, naslednje leto šestnajst in tako naprej. Proizvodnja je eksponentno rasla in govorice o bogati sibirski zemlji so se razširile po vsem Ruskem imperiju.

Pridobivanje zlatonosnega peska na reki Berjozovka. Foto: Prokudin-Gorski. Ural, okrožje mesta Berjozovski, začetek 20. stoletja.

Kongresna knjižnica

V Sibirijo so začeli vdirati veliki ruski industrialci in trgovci ter množice revnih drznežev, ki so sanjali velike sanje. Začela se je sibirska zlata mrzlica.

Pokvarjeni bogataši

V zlatih desetletjih sibirske zlate mrzlice, ki so trajala od začetka tridesetih let 19. stoletja do petdesetih let 19. stoletja, so glavni akterji zaslužili celo bogastvo z rudarjenjem zlata v Sibiriji.

Nekateri trgovci, ki so zaslužili veliko denarja na hitro, so dobili enkratno priložnost, da uresničijo svoje najbolj nore sanje. Takrat se je začel pravi pekel.

Eden od uspešnih rudarjev po imenu Nikolaj Mjasnikov naj bi svoje vizitke izdelal iz čistega zlata. Nekdanji tlačan Tit Zotov, ki je obogatel z rudarjenjem zlata, naj bi celo leto praznoval poroko svojega sina. Med burnim praznovanjem je bilo šampanjca tako veliko, da so z njim lahko umivali konje in polnili kopalne kadi za mlada dekleta.

Delavci med pranjem zlatonosnega peska na Sahalinu.

Agnes Dines / Zbirka V.A. Nikitina

Drug rudar po imenu Gavrila Mašarov je naročil, naj mu odlijejo medaljo iz čistega zlata, težko več kot osem kilogramov, da bi si tako podelil naziv "imperatorja vse tajge". Kot da to ne bi bilo dovolj, je Mašarov naročil, naj njegovo svileno spodnje perilo pošljejo v pranje v pariške pralnice, čeprav sam nikoli ni bil v Franciji.

Do leta 1836 je Mašarov v tajgi zgradil razkošno vilo, v kateri je preživljal čas v steklenih galerijah in rastlinjaku, v katerem so rasli celo ananasi. Vendar se je njegov ekscentrični življenjski slog končal tako nenadoma, kot se je tudi začel. Mašalov namreč v določenem trenutku ni bil več sposoben plačati svojih številnih upnikov in posledično je bankrotiral.

Pekel na zemlji

Navadni delavci, ki so jih rekrutirali z različnih koncev Ruskega imperija, so preživljali nečloveške razmere v rudnikih.

Pranje zlata z odlagališč odpadkov

Državni zgodovinski muzej južnega Urala

Rudarska podjetja so rekrutirala veliko število ljudi, saj so jim ponujala plačo, ki je bila večkrat višja od povprečne plače tovarniškega delavca v Moskvi. Poleg tega je vsaka oseba, ki je privolila v odhod v Sibirijo, da bi delala za rudarska podjetja, prejela predujem v višini 135 rubljev, kar je pomenilo polletno plačo delavca v Moskvi.

Zaradi tega so se ljudje zagnali v rudnike, vendar je bila realnost za večino preveč mračna. Delali so po 12 ur na dan in spali v mrzlih in prenatrpanih barakah. Pozimi so bili delavci do kolen v vodi, saj so z ognjem topili zmrznjeno zemljo. Ko so se po izmeni vračali do svojih barak več kilometrov v mokrih oblačilih in pri nizkih temperaturah, so velikokrat zboleli in tudi umrli.

Februarja 1912 je v rudnikih izbruhnila množična delavska stavka, ki jo je sprožilo dejstvo, da so nekateri delavci za kosilo dobili gnilo meso. Do marca 1912 je število protestnikov naraslo na 6 000 ljudi. Delavci so med drugim zahtevali boljše življenjske razmere, boljšo hrano, višje plače, krajši delovni dan in odpustitev 25 uslužbencev uprave rudnika.
Protesti so se končali s tragedijo, ki je pretresla celotni Ruski imperij.

Vojaki so 17. aprila 1912 začeli streljati na delavce in po različnih podatkih ubili od 150 do 250 ljudi. Fotografija pokola je pricurljala v javnost in prišla v Sankt Peterburg, kar je sprožilo vladno preiskavo in množične proteste po vsej državi.

Žrtve Lenske usmrtitve

Javna domena

Po ruski revoluciji in državljanski vojni je nova sovjetska vlada v tridesetih letih 20. stoletja monopolizirala pridobivanje zlata in s tem za vedno končala leta ruske zlate mrzlice.

Tukaj lahko izveste, kje Rusija hrani svoje zlate zaloge.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.