Zakaj veliko Stalinovih prijateljev ni preživelo "velikega terorja" v ZSSR?

Russia Beyond (Foto: Javna domena)
Nekateri prijatelji "očeta narodov" so umrli v času množične represije v Sovjetski zvezi konec tridesetih let prejšnjega stoletja. In Stalin ni storil ničesar, da bi jih rešil.
  • Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
  • Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Prijateljstvo z voditeljem sovjetske države, vsemogočnim "arhitektom komunizma" Josifom Stalinom, je lahko prineslo vse vrste ugodnosti in visok položaj v državni hierarhiji oblasti. Hkrati mu ni zagotavljala osebne nedotakljivosti in življenjske varnosti.

Apolitični prijatelji

Komisar KGB A. Egnatašvili

Glavno zagotovilo za dolgo in trajno prijateljstvo z "očetom narodov" je bilo njegovo popolno nezanimanje za politiko. Primera Petra Kapanadzeja in bratov Egnatašvili to v celoti potrjujeta.

Josif Džugašvili (pravi priimek "velikega voditelja in učitelja") je Kapanadzeja spoznal na pravoslavni teološki šoli v svojem rojstnem mestu Gori v Gruziji. Postal je eden prvih pravih prijateljev bodočega sovjetskega voditelja.

Kapanadze se nikoli ni zanimal za politiko in ni zasedal vodilnih položajev, kar je v veliki meri omogočilo, da je to prijateljstvo trajalo vse življenje. Stalin ga je redno vabil k sebi na dačo in ga finančno podpiral. Tako je leta 1944 svojemu "prijatelju Petji" poslal ogromno vsoto 40 tisoč rubljev, čeprav je povprečna plača v državi takrat znašala malo več kot 400 rubljev.

Stalin je odobril Kapanadzejev predlog, da napiše majhne spomine na njegovo otroštvo, vendar jih je osebno uredil in izločil neprimerne in kompromitirajoče trenutke. "Oče narodov" je vedno zelo skrbno skrbel za objavo svojih biografij.

Prijateljstvo s Stalinom je koristilo tudi bratoma Aleksandru in Vasiliju Egnatašvili, s katerima je bila družina Džugašvili vedno zelo povezana. Izogibala sta se politiki, ukvarjala pa sta se s profesionalnim športom, poučevanjem in kuhanjem. Ko je država v dvajsetih letih 20. stoletja uvedla novo gospodarsko politiko (NEP), ki je delno omogočila tržne odnose, sta brata ustanovila celo gostinsko podjetje.

Kmalu po propadu NEP-a leta 1929 se je Aleksander kot podjetnik znašel v zaporu. Ko je Stalin to izvedel, ga je takoj potegnil iz zapora in ga vključil v svoj krog. Egnatašvili je postal osebni šef kuhinje voditelja države, kar je bil izraz njegovega največjega zaupanja.

Zvestoba vodji

Josif Stalin, Nadežda Alilujeva, Kliment Vorošilov, Jekaterina Vorošilova na podeželju

Seveda je imel "oče narodov" veliko prijateljev tudi med politiki - voditelji Sovjetske države. Toda takšna prijateljstva so vzdržala le, če so bili ti ljudje brezpogojno osebno zvesti Stalinu, ki je bil obseden z oblastjo.

Tak je bil maršal Kliment Vorošilov, s katerim se je vodja države srečal med državljansko vojno. Stalin je tega neuglednega, a izjemno učinkovitega vojaškega poveljnika povišal na mesto ljudskega komisarja (ministra) za obrambo.

Sredi tridesetih let se je v najvišjem vojaškem vodstvu države pojavil razkol: Vorošilov je prišel v spor s svojim namestnikom, sposobnim, ambicioznim in izjemno neodvisnim maršalom Mihailom Tuhačevskim. Čeprav je slednji veliko prispeval k izboljšanju obrambnih zmogljivosti države, se je Stalin postavil na stran svojega dolgoletnega prijatelja. Leta 1937 je bil Tuhačevski aretiran zaradi pripravljanja vojaškega udara in ustreljen skupaj s številnimi vojaškimi poveljniki, ki so delili njegova stališča.

V zahvalo je Vorošilov brez ugovora sodeloval pri represijah, ki so se kmalu začele proti poveljnikom Rdeče armade. Organom NKVD je aktivno pošiljal sezname poveljnikov, ki jih je bilo treba aretirati, z resolucijo, naj takoj odpeljejo "vse podleže". Spomladi 1939 sta bila od petih maršalov živa le še dva in eden od njiju je bil Kliment Vorošilov.

Nepokorni

Aleksander Semjonovič Svanidze

Stalin je svojim prijateljem lahko odpustil marsikaj, ne pa kritike in izpodbijanja njegovih odločitev. Tisti, ki so dvomili v pravilnost voditeljevih dejanj, so to drago plačali.

Gruzijski plemič Aleksander Svanidze, s katerim se je Džugašvili spoprijateljil še kot študent v teološkem semenišču v Tiflisu, je bil izjemno vsestranski človek. Deloval ni le na področju javne zunanje politike in zunanje trgovine, temveč je postal tudi organizator in urednik akademske revije 'Vestnik antične zgodovine', avtor številnih literarnozgodovinskih del in prevajalec.

Med "velikim terorjem" je Svanidze neutrudno kritiziral Stalina zaradi nenehnih represij in zaman poskušal posredovati za aretirane znance ter ga prepričati, naj ponovno razmisli o svoji politiki. Voditelja je odkrito označil za "nerevolucionarja", kar je slednjega razjezilo.

23. decembra 1937 so Svanidzeja aretirali zaradi sodelovanja v protisovjetski organizaciji. Ni ga rešilo niti dejstvo, da je bil brat Stalinove prve žene Jekaterine (Kato) Svanidze.

Jekaterina Svanidze (1880-1907), Stalinova prva žena. Fotografija iz leta 1904, ki jo najdemo tudi na njenem grobu

Po spominih pomembnega sovjetskega političnega delavca Anastasa Mikojana je Stalin leta 1941 Svanidzeju ponudil pomilostitev, če bo prosil Centralni komite partije, naj mu odpusti. Ta je brez občutka krivde zavrnil in bil kmalu ustreljen. "Takšen je plemiški ponos," je to odločitev komentiral sovjetski voditelj.

Podobno usodo je doživel tudi Avel Jenukidze, stari prijatelj Josifa Stalina in krstni oče njegove žene Nadežde Alilujeve. Sekretar predsedstva Centralnega izvršnega odbora ZSSR je bil obtožen izdaje in vohunjenja ter ustreljen 16. decembra 1937.

Avel Jenukidze, Josif Stalin in Maksim Gorkj praznujejo 10. obletnico Sportinterna. Rdeči trg, Moskva ZSSR

Med zaslišanjem je Jenukidze preiskovalcem povedal pravi razlog za svojo žalostno usodo: "Ves moj zločin je v tem, da sem ga skušal odvrniti, ko mi je rekel, da želi organizirati proces in ustreliti Kameneva in Zinovjeva (Stalinova tekmeca v znotrajpartijskem boju). "Soso," sem mu rekel, " ni dvoma, prizadeli so te, vendar so za to že dovolj trpeli: izključil si jih iz partije, držiš jih v zaporu, njihovi otroci nimajo kaj jesti. Soso," sem rekel, "to so stari boljševiki kot ti in jaz. Ne boste prelivali krvi starih boljševikov! Pomislite, kaj bo o nas govoril ves svet!" Pogledal me je z očmi, kot da sem mu ubil očeta, in rekel: "Zapomni si, Avel, kdor ni z menoj, je proti meni!"

Preberite o tem, kako se je veliki sovjetski anesteziolog uprl Stalinu in preživel

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke