- Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
- Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja
Sovjetski obveščevalec Pjotr Popòv ni bil posebej nadarjen. Trmast, brez miselne fleksibilnosti in strokovnega talenta, bil je vzvišen, zadržan in ne družaben.
Kljub temu je Popov v petdesetih letih prejšnjega stoletja postal eden najuspešnejših agentov CIE v Sovjetski zvezi. Zelo sta ga cenila obrambni minister Allen Dulles in predsednik ZDA Dwight Eisenhower. Kako mu je to uspelo?
Dobra poznanstva
Arhivska fotografija
Popov je v obveščevalno službo prišel zahvaljujoč pokroviteljstvu generala Ivana Serova, pod čigar vodstvom je po vojni služil kot častnik za oskrbo v Nemčiji. Serov mu je omogočil vpis na Vojaško diplomatsko akademijo, ki je med drugim usposabljala obveščevalce. Po diplomi leta 1951 je bodoči agent CIE prišel na Dunaj.
Avstrija, razdeljena na okupacijska območja, je bila takrat oaza za obveščevalne službe. Med sovjetskim, ameriškim, britanskim in francoskim sektorjem praktično ni bilo strogih meja, kar je agentom omogočalo prosto gibanje med njimi.
AP
Naloga majorja Pjotra Popova iz sovjetske glavne obveščevalne uprave je bila rekrutiranje Avstrijcev za delo v sosednji Jugoslaviji - odnosi med Moskvo in Beogradom so se takrat že poslabšali. Vendar je bilo za takšno nalogo težko najti bolj neprimerno osebo. Ne le, da je bil po naravi zaprt vase, tudi njegovo znanje nemščine je bilo zelo slabo.
"Rezultati dela agentov, ki sem jih rekrutiral, so bili povsem nezadovoljivi. Povedali so mi, da se v časopisih najde več informacij, kot mi jih prinašajo," je Popov pozneje svojim nadrejenim pri CII povedal o odnosu njiegovih sovjetskih nadrejenih do njegovih dejavnosti.
Na drugi strani
Arhivska fotografija
Obstaja več različic, kako je sovjetski vohun postal dvojni agent. Po eni od njih naj bi ga zahodne obveščevalne službe izsiljevale, da je obiskal nek bordel. Po drugi naj bi sam vzpostavil stik, ko je januarja 1953 v avto ameriškega vicekonzula na Dunaju podtaknil sporočilo.
V vsakem primeru je Popov prostovoljno sodeloval z Američani. Razkošje povojne Avstrije ga je navdušilo. Tu si je omislil ljubico Milico Kohanek, medtem ko so žena in otroci ostali z njim v Sovjetski zvezi. Žene ni želel zapustiti, vzdrževanje obeh žensk pa je zahtevalo denar.
Poleg tega je bil major nezadovoljen s svojim trenutnim položajem. Ni imel domoljubnih čustev, ni delil komunističnih idealov, med sodelavci pa se je zaradi svojega značaja počutil kot izobčenec. "Vi, Američani, si vzamete čas za pijačo z osebo in se sprostite. To je pravi človeški pristop. Spoštuješ drugo osebo ... Kar zadeva nas, pa osebnost ni nič in nacionalni interes je vse," je dejal uslužbencu CIE Georgeu Kaiswalterju, s katerim je bil v bolj ali manj prijateljskih odnosih.
Legion Media
Popov je postal dejaven in ploden pri svojem delu za CIO ter postal njen prvi dvojni agent v GRU. Z njegovimi prizadevanji so Američani podrobno izvedeli za poskus sovjetskega jedrskega orožja na poligonu v Tocku leta 1954, odkrili 80 (po nekaterih poročilih pa več kot 600) sovjetskih agentov na Zahodu in pridobili kopije številnih zaupnih dokumentov, ki so jim prihranili pol milijarde dolarjev za raziskovalne programe.
Popova so veliko bolj cenili v ZDA kot v Sovjetski zvezi. Predsednik Dwight Eisenhower je bil obveščen o njem in njegovem plodnem delu, šef CIE Allen Dulles pa mu je celo podaril po meri izdelane zlate zapestne gumbe.
"Judov" poraz
Arhivska fotografija
Pjotr Popov je do umika sovjetskih enot leta 1955 delal v Avstriji. Ker se ni uspel izkazati na področju rekrutiranja, so ga dodelili za delo z begunci in političnimi emigranti iz Vzhodne Evrope, ki so se naselili na Dunaju. Njegov pokrovitelj je zasedal izvršilni položaj na Ministrstvu za notranje zadeve Sovjetske zveze, zato se Popov za svojo kariero ni preveč bal - se je vrnil v Moskvo kot podpolkovnik.
Ko so ga poslali v Vzhodno Nemčijo, je Popov za več mesecev izgubil kontakt s CIO. Vendar je po navezavi stikov z uradniki britanskega veleposlaništva kmalu ponovno vzpostavil ta kontakt.
V poznih petdesetih letih prejšnjega stoletja so sovjetske varnostne službe že obvladale prakso "preventivnega iskanja izdajalca" v svojih vrstah in nekega dne je bil na vrsti za preverjanje tudi Popov.
To je bil rutinski postopek in sprva ga nihče ni sumil, da je izdajalec. Vendar se je med operativnimi dejavnostmi izkazalo, da si podpolkovnik nedovoljeno dopisuje s svojo ljubico iz Avstrije in, kar je bilo še bolj zanimivo, da se pogosto zadržuje v bližini uslužbencev ameriškega veleposlaništva.
Arhivska fotografija
Popov se je znašel pod drobnogledom sovjetske tajne službe, ko je uslužbenec ameriškega veleposlaništva (takrat že odpoklican v Moskvo) pomotoma poslal pismo na njegov domači naslov s povratnim naslovom na ovojnici.
Popov, ki je že slutil, da je nekaj narobe, je 18. februarja 1959 poskušal pobegniti, vendar so ga prijeli na železniški postaji z vozovnico za Helsinke. Prvič se je zgodilo, da aretacija ni bila objavljena. "Juda" (izdajalčev psevdonim v dosjeju KGB) je bil vpleten v obveščevalno igro z Russellom Langellyjem, ameriškim rezidentom v ZSSR, zaradi katere je bil slednji izgnan iz države.
Arhivska fotografija
Ker je Pjotr Popov pristal na sodelovanje s KGB, je upal na nižjo kazen. Vendar je bil zaradi ogromne škode, ki jo je povzročil obrambni zmogljivosti Sovjetske zveze, obsojen na smrtno kazen. Tako je bil leta 1960 ustreljen prvi dvojni agent CIE v ZSSR.