Kako je Rdeča armada leta 1945 uničila Nemčijo in Japonsko (FOTOZGODBA)

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Na začetku zadnjega leta druge svetovne vojne je Rdeča armada vodila težke boje v Budimpešti, se pripravljala na osvoboditev Varšave in na napad v Vzhodni Prusiji, kjer je bilo eno najpomembnejših mest tretjega rajha - Königsberg (zdaj Kaliningrad - op. ured.)

Sovražnik, ki je bil v bojih leta 1944 močno poškodovan, je še vedno ohranil razmeroma visoko stopnjo bojne pripravljenosti. Kljub izgubi obsežnih ozemelj, pomembnih industrijskih regij in skoraj vseh ključnih zaveznikov so se bili Nemci pripravljeni boriti do konca.

12. januarja se je začela sovjetska ofenziva v smeri glavnega napada - na Poljskem. Rdeča armada je dosegla obrobje Varšave že poleti 1944, nato pa si je vzela dolg operativni premor. Dne 17. januarja 1945 je ob podpori zavezniške Poljske armade Sovjetske zveze osvobodila mesto.

Med nadaljnjim razvojem operacije Visla-Odra je sovjetska vojska napredovala na zahodu v globino 500 km, razbila 35 nemških divizij, osvobodila precejšen del Poljske in v začetku februarja prišla na skrajne pristope k Berlinu. Poveljstvo Wehrmachta je moralo na hitro prenesti na zaščito nemške prestolnice enote z drugih delov fronte, tudi z zahodne.

"Pojav sovjetske vojske 70 kilometrov od Berlina je bil za Nemce osupljivo presenečenje," se je spominjal maršal Georgij Žukov: "V trenutku, ko je napredna skupina (5. udarna armada) vkorakala v mesto Kinitz, so se po njegovih ulicah mirno sprehajali nemški vojaki, restavracija je bila polna častnikov. Vlaki na progi Kinitz-Berlin so vozili po voznem redu in komunikacije so dobro delovale."

Obsežna bitka za Vzhodno Prusijo, ki se je začela skoraj hkrati z operacijo Visla-Oder, je Rdečo armado drago stala. Strateško in ideološko pomembno regijo je Wehrmachtu uspelo spremeniti v skoraj nepremagljivo trdnjavo, do konca prvega meseca bojev pa je bilo v številnih sovjetskih divizijah v vrstah malo več kot polovica vojakov.

Sčasoma je bila sovražnikova grupacija razkosana na kose in prignana do Baltskega morja. Sovjetska mornarica pa Nemcev ni mogla popolnoma blokirati, kar jim je omogočilo silovit odpor skoraj do začetka maja.

9. aprila je padel Königsberg, ki ga je Rdeča armada napadla iz več smeri. Ujetih je bilo več kot 90.000 nemških vojakov in častnikov. Komandant mesta Otto Laš je na zaslišanju dejal: "Nemogoče je bilo misliti, da bo takšna trdnjava, kot je Königsberg, padla tako hitro. Rusko vrhovno poveljstvo je operacijo zelo dobro načrtovalo in izvedlo ... Izguba Königsberga pomeni izgubo največje trdnjave in nemškega oporišča na vzhodu."

Da bi enote Žukovove 1. beloruske fronte lahko mirno napadle Berlin, je bilo treba zavarovati njihove boke. Februarja in aprila je bila premagana nemška grupacija v Vzhodnem Pomorjanskem, 31. marca pa je bilo zavzeto strateško pomembno pristanišče Danzig.

Na jugu se je sredi februarja končala večmesečna srdita bitka za Budimpešto. Z izgubo madžarske prestolnice je obstajala nevarnost, da bodo nemške sile v Jugoslaviji odrezane, Rdeča armada pa je lahko napredovala v smeri Dunaja in Prage.

"Tam je bilo težko," se je bojov v Budimpešti spominjal tankist Nikolaj Veršinin: "Voziš se s tankom, se ustaviš na vogalu in streljaš na hiše, na katerih je pehota našla strelne točke. Iskreno povedano, poskušali smo zadeti tako, da smo hišo čim bolj uničili, saj drugače nismo mogli iti naprej. Vse ulične bitke so se zlivale v nek neskončen monoton krožni ples ... Moram reči, da nam Madžari niso bili všeč, ker so se borili še bolj trdo kot Nemci. Ti so se lahko ob koncu vojne še vedno umaknili, toda Madžari so se borili do konca.

Zjutraj 6. marca so nemške in madžarske sile začele zadnjo veliko ofenzivo v drugi svetovni vojni. Operacija Pomladno prebujenje je bila izvedena na območju Balatona in Wielenetza, njen cilj pa je bil odriniti Rdečo armado od zadnjih večjih naftnih polj na zahodu Madžarske in v Avstriji.

"Pri Balatonu je imel naš polk ogromne izgube," se je spominjal poročnik Eduard Melikov iz 877. artilerijskega polka: "Na položaje našega diviziona je naenkrat prišlo 200 nemških tankov, naše havbice pa so bile izločene iz neposrednega ognja ... To so bile zelo težke bitke. Kot celota polk med vojno ni izgubil toliko vojakov, kot jih je izgubil na Madžarskem."

Vendar je bila do 15. marca ofenziva izčrpana - 400-tisočglava skupina se je lahko premaknila največ 30 km globoko v sovjetske položaje. Šesta tankovska armada SS, ki je bila na čelu glavnega udarca, je izgubila več kot 250 tankov in SAU ter prenehala biti pomembna bojna sila.

6. Dan po neuspehu spomladanskega prebujanja so sovjetske enote same prevzele ofenzivo in začele hitro napredovati proti Dunaju. Oster boj za avstrijsko prestolnico se je začel 6. aprila in je trajal približno teden dni.
"Nemci so hitro zapustili tovarno in tovarniška poslopja, saj je med njimi ležala puščava, neprimerna za obrambo," se spominja general Ivan Mošljak, poveljnik 62. gardne strelske divizije: "V ozkih ulicah in stezah pa so se močno upirali. Izjema je bila morda avtomobilska tovarna. Nemci so sedeli za železniškim nasipom v kleti stavbe tovarne in od tam streljali s strojnicami ter našim napadalnim skupinam preprečevali napredovanje ... Vojaki divizije so osvobajali hišo za hišo, ulico za ulico in Nemce pregnali do Donave."

Po zavzetju Dunaja so sovjetski vojaki nadaljevali pot proti zahodu do reke Enns, kjer so se 8. maja srečali z Američani.

Za ofenzivo proti prestolnici tretjega rajha je sovjetsko poveljstvo skoncentriralo sile z več kot dvema milijonoma mož. Nasproti jim je stalo 800.000 vojakov Wehrmachta, SS in domobrancev Volkssturma.

Po preboju več sovražnikovih obrambnih linij so sovjetske enote 25. aprila v tesnem obroču zavzele Berlin. Sledili so ostri ulični boji, in bolj ko se je Rdeča armada približevala središču mesta, bolj so bili ostri.

Bitka za Reichstag je izbruhnila na dan Führerjevega samomora 30. aprila. "Tanki so z neposrednim ognjem udarjali po stavbi, v njej pa je bila že gneča ljudi - naših in Nemcev," se je spominjal pehotnik Jakov Fadejev: "V stavbi Reichstaga so se pred nami branile elitne enote SS in Hitlerjeva osebna žandarmerija. Bili so do zob oboroženi in se borili do smrti. Boj je potekal za vsako opeko, ljudje so streljali, sekali s saperskimi rezili, se dušili z golimi rokami ..."

1. maja je bila nad Reichstagom izobešena rdeča zastava, čeprav so se boji nadaljevali do večera. Naslednji dan je berlinska vojska kapitulirala.

Zavzetje Berlina ni pomenilo takojšnje prekinitve spopadov. Nova nemška vlada v severnonemškem mestu Flensburg, ki jo je vodil veleadmiral Karl Denitz, je imela velike sile na Češkoslovaškem in v Avstriji. Nacisti so še vedno upali, da bodo z zahodnimi zavezniki dosegli dogovor o boju proti Rusom na skupni fronti ali da jim bodo vsaj predali ta območja, preden se jim bo približala Rdeča armada.

6. maja so enote 1. ukrajinske fronte maršala Ivana Konjeva napredovale proti Pragi, ki jo je zajela lokalna vstaja. Tankovske enote so se premikale podnevi in ponoči ter na dan prevozile do 50 km. Kmalu so prodrle v zaledje nemške skupine armad "Center".

Sovjetska vojska je 8. maja zavzela Dresden, 9. maja pa je vstopila v Prago. "Čehi so nas čudovito sprejeli," je zapisal tankist Vasilij Moskalenko: "Fantje so kot na ukaz stekli do tankov z vedri hladne vode. Za nas je bila kot med po pohodu. Prišli so do vsakega tanka in ga pogostili. V tistih dneh je že cvetel španski bezeg, in vsakemu tankistu so ga razdelili v šopih. Ljudje od majhnih do velikih so kričali od veselja in nas stiskali za roke. Poljubljali so nas in objemali."

Tudi po kapitulaciji Nemčije številni nemški vojaki niso položili orožja. Poskušali so se prebiti na zahod in se predati Američanom in Britancem.

Približno 200 000 nemških vojakov je še vedno zasedalo del sovjetskega ozemlja. Tako imenovani "Kurlandski kotel" je nastal oktobra 1944, ko je sovjetski preboj do obale Baltskega morja pri Memelu (Klajpeda) odrezal sile armadne skupine "Sever" v zahodni Latviji.

Sovražnik, ki je bil pritisnjen vse do morja, se je upiral do 9. maja. "Nemci so nam prvi dali vedeti, da je vojne konec," se je tistega dne spominjal marinec Pavel Klimov: "Hodili smo ob obali. Nismo razumeli, zakaj je bilo toliko hrupa, veselo je bilo ob nemških jarkih. Izkazalo se je, da so izvedeli, da je vojne konec. Po ognjemetu in streljanju v zrak smo vedeli, da je konec ... Bilo je veliko veselje."

Sovjetska zveza se je v skladu z dogovori, sprejetimi na konferenci v Jalti februarja 1945, zavezala, da bo vstopila v vojno proti Japonski v dveh ali treh mesecih po porazu nacistične Nemčije.

Posledično je Rdeča armada 9. avgusta 1945 zadala uničujoč udarec japonskim enotam, nameščenim v Mandžuriji. Po premagovanju brezvodnih step, puščave Gobi in gorskih grebenov Velikega Khingana se je za poldrugi teden bojev na stotine kilometrov poglobila v sovražnikovo ozemlje, razbila sovražne sile na več izoliranih skupin in jih obkolila.

"Do 19. avgusta 1945 je bilo vprašanje "kdo bo koga" rešeno," se je spominjal mornar Valentin Ričkov: "Naše tri fronte pod vodstvom maršala Vasilevskega so v bistvu premagale hvaljeno Kwantungsko armado in ta se je v veliki meri začela predajati. Toda nekatere japonske enote, zlasti pod vodstvom fanatičnih poveljnikov, so se obupno borile. Tako so kljub dejstvu, da je bilo vojne že skoraj konec, mornarji in kopenske enote utrpeli velike izgube."

Na koncu se je Japonska, stisnjena z vseh strani, predala. Na krovu ameriške bojne ladje 'Missouri' blizu Tokia je bila 2. septembra 1945 podpisana kapitulacijska listina, ki je pomenila konec najhujšega oboroženega spopada v zgodovini človeštva.

Vojaki katere države so pomagali Rdeči armadi zavzeti Berlin?