Zakaj sovjetski državljani niso hodili v restavracije?

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Restavracija "Plakajoča vrba". Tihotapci tja z zvitostjo zvabijo vzornega sovjetskega državljana Semjona Gorbunkova. Njihov cilj je, da ga opijejo in predajo zapeljivki, ki mu bo v kozarec vina dodala uspavalne tablete. Tedaj bodo lahko ukradli diamante, zašite v njegov gips....

To je prizor iz kultnega sovjetskega filma "Diamantna roka" (1969), ki v celoti odraža odnos večine sovjetskih državljanov (in uradne propagande) do restavracij. To je zatočišče razvrata, kjer se zbirajo le kriminalci, da bi opravljali svoje umazane posle. In od kod jim denar? Prav gotovo zaslužen na nepošten način!

V veliko poznejšem filmu "Interdevočka" (1989, v prevodu zveni kot "Interdekle", op. ur.) so na primer restavracije obiskovale prostitutke, ki so prežale na tujce in njihov denar. To je odražalo tudi odnos do takšne javnosti. Obisk restavracije je lahko prinesel sloves gangsterja ali prostitutke.

Restavracije so bile drage

Za večerjo v restavraciji je moral sovjetski prebivalec dejansko odšteti četrtino ali celo polovico svoje mesečne plače. V začetku osemdesetih let je na primer obisk v restavraciji stal približno 25 rubljev. Za primerjavo: približno toliko je znašala mesečna štipendija za študente v prestolnici. Povprečna mesečna plača zdravnika pa je bila približno 120 rubljev.

Zato so restavracije upravičeno veljale za zabavo za elito in bogataše. Navadni sovjetski državljani si takšnega razkošja preprosto niso mogli privoščiti.

"Moj bodoči mož me je dobesedno osvojil s tem, ko me je sredi osemdesetih let povabil v restavracijo," se spominja Olga iz Moskve. "Kot znanstvenik in podiplomski študent je posebej odpotoval v Hakasijo, da bi delal na gradbišču, od tam prinesel veliko vsoto denarja in nato sva nekajkrat šla na kosilo v eno od modernih restavracij na Kalininskem prospektu [današnja ulica Novi Arbat]."

Kosilo v restavraciji je bilo veliko cenejše od večerje. Najpogosteje je šlo za pripravljen omejen nabor jedi, nekaj podobnega sodobnemu kosilu v času službene malice. Vendar je le malo ljudi hodilo v restavracijo na kosilo.

Tukaj si lahko preberite, kaj je bilo najdražje v restavracijah.

V restavracije je bilo težko priti

Restavracij je bilo zelo malo. V Moskvi in Leningradu nekoliko več, v provincialnih mestih, kot je na primer Taganrog (v sovjetskih časih je tam živelo približno 300 tisoč ljudi), pa jih je bilo le nekaj. V majhnih mestih, tudi nedaleč od Moskve, takšnih lokalov sploh ni bilo - in kdor si je želel privoščiti razkošno večerjo, si je moral v ta namen organizirati že pravo potovanje.

Zato je bilo v teh par restavracij tudi težko priti. In vanje ni smel vstopiti vsak. Pogosto je bilo treba ponuditi podkupnino vodji restavracije, ki je strogo pregledoval goste in izvajal nekaj podobnega prepoznavi obraza (vsem, ki niso bili primerni, je bilo rečeno, da ni prostih mest).

Omeniti velja, da so bile restavracije pogosto videti razkošno, zlasti po merilih sovjetskega človeka, navajenega na preprostost. Restavracija Praga v Moskvi je na primer imela ogromen akvarij, ki je za ljudi iz "hruščovk" predstavljal pravo odkritje.

Ob večerih je vedno igrala živa glasba in veliko ljudi je prišlo plesat. Prav tako se je bilo treba za restavracijo lepo obleči; ljudje, ki so bili neurejeni ali preveč preprosto oblečeni, preprosto niso imeli možnosti vstopa.

Če je imel nekdo srečo in je prišel noter, je moral plačati še natakarju. Za dostojno mizo, za dobro postrežbo, za prinašanje bolj svežih jedi in bolj kakovostnih pijač. Film "12 stolov" (1971) komično prikazuje vzvišene natakarje, ki ignorirajo neplačniške državljane in nato neradi sprejmejo naročilo, rekoč "tega ne držimo".

Natakarji v restavracijah so bili skorajda božanska bitja, ki se jim je v življenju nasmehnila sreča. Poleg plače so prejemali visoke napitnine in imeli dostop do kuhinje. Običajno so lahko odnesli nedotaknjeno hrano, ki je ostala po velikih pojedinah. Tak primer je prikazan v filmu "Postaja za dva" (1982): natakarica ponudi hrano svojemu znancu, ta pa jo z gnusom vpraša: "Ali je to nepojedena hrana (s krožnikov)?""To so ostanki," mu ponosno odgovori vsa užaljena.

V ZSSR ni bilo gostinske kulture

"Na prste lahko preštejem, kolikokrat sem bila v restavraciji. Nekajkrat na neki poroki. Preprosto mi niti na misel ni prišlo, da bi šla tja. Po službi smo večerjali doma. Ob koncih tedna smo hodili na kosilo k mojim staršem. Potem so prišli otroci, ni bilo nikogar, komur bi jih lahko pustili, da bi se zvečer odpravili v restavracijo," se spominja Jelena, računovodkinja iz predmestja Moskve. Mimogrede, otroci, mlajši od 16 let, zvečer niso imeli niti vstopa v restavracijo.

Rojstni dnevi, družabni večeri, prazniki in pogosto celo poroke - vse to se je v sovjetskih časih preživljalo doma. Obstajala je navada velikih omizij, pripravljali so najrazličnejše solate iz razpoložljivih izdelkov in ponujali vse vrste konzervirane hrane, ki so jo pripravili že poleti.

Številni prebivalci Sovjetske zveze so odraščali v vaseh ali majhnih delavskih naseljih, prišli v mesta in varčevali z vsem, da bi nahranili družino in se dostojno oblekli. Obisk restavracije je veljal za nekaj odvečnega, za nepotreben luksuz, celo za nekaj nemoralnega. Kot pravijo v filmu Diamantna roka: "Naši ljudje se ne vozijo s taksijem v pekarno". Restavracije so spadale v isto kategorijo.

In kam se je hodilo, če ne v restavracije?

Lahko so kosili v menzah, ki so delovale samo podnevi. Menze s pripravljenimi obroki na izbiro so bile poleg vseh univerz, proizvodnih podjetij, knjižnic in tako naprej. Polno kosilo je bilo mogoče dobiti za 50 kopejk ali 1 rubelj (zdaj pa primerjajte to s 25 rublji v restavraciji).

Poleg tega so bile na voljo majhne kavarne, slaščičarne, pivnice in bari. V poznih sovjetskih časih so se pojavili koktajl bari, v njih pa so bile tudi diskoteke. Bili so tudi bifeji - v gledališčih ali na primer v biljardnicah. Tam ste lahko naročili na primer konjak, oreščke, sendvič ali sladico.

Kdo pa je sploh hodil v restavracije?

Običajni ljudje so hodili v restavracije le ob zelo pomembnih priložnostih - in največkrat so denar privarčevali vnaprej. Vendar je bil tudi del ljudi, ki so v restavracije hodili pogosto. Poleg kriminalcev jih je obiskovala tudi tako imenovana elita - uradniki, visoki častniki in profesorji ter njihovi otroci, tako imenovana "zlata mladina".

"Spomnim se, da nas je profesor z oddelka povabil v restavracijo Peking, to je bil cel dogodek, sam pa je pogosto hodil tja," se spominja Olga. V restavraciji so lahko "praznovali" ob prejemu diplome ali novega častniškega naziva.

"Moj dedek je v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja služil v elitni vojaški enoti in je pogosto hodil v restavracije. Veliko je zaslužil in hodil s svojimi kolegi vojaki, dobesedno so živeli na veliki nogi in se zabavali, poznali so natakarje, ki so jim prinesli alkohol, tudi če ga je v restavraciji zmanjkalo, in jim nato pomagali sesti v taksi, ki jih je peljal domov ali jih peljali do osebnega voznika," se spominja Marija, profesorica na Moskovski državni univerzi.

Seveda so v restavracije hodili tudi tujci. "Eden redkih primerov, ko sem bil v restavraciji, je bil, ko so našo univerzo obiskali Madžari, peljali smo jih v restavracijo Budapešt," se spominja Moskovčan Sergej.

Kulturno preživljanje časa v restavracijah je bila tudi domena pisateljev, novinarjev in znanih igralcev, ki so v sovjetskih časih zaslužili dobro ali celo veliko denarja. "Hodili smo v gledališča in restavracije," piše Sergej Dovlatov v svoji zbirki kratkih zgodb "Kompromis". "Skratka, živeli smo običajen način življenja ustvarjalne inteligence."