Kako so v Moskvi pred oktobrsko revolucijo reševali problem odpadkov

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

V starih časih je bilo smeti malo. Skoraj vse, kar je imelo vrednost - oblačila, posoda, gospodinjski predmeti - so uporabljali in popravljali, dokler niso povsem razpadli. Oblačila so ponovno sešili, in ko so bila v popolnem razpadu, so jih uporabili za krpe ali korpijo (kaša iz niti, ki je nadomestila vato). Vse ostanke in koščke z mize so dali živini, polomljene lesene predmete so sežgali, papir pa so seveda skrbno hranili.

In še vedno je bilo v velikem mestu, kot je bila Moskva že v 15. stoletju, več smeti, kot so jih imeli časa zbrati in predelati. Eden glavnih problemov so bili človeški in živalski odpadki, ki so zaradi rasti prebivalstva postali velik problem že v 17. stoletju.

Zlatarji: Kaj je bilo namesto kanalizacije

Zlatarji leta 1910

Javna domena

Stari Moskovčani so bili veliki lenuhi - kot tudi celotno mestno prebivalstvo srednjeveške Evrope. Smeti in odplake so metali kar na ulico. Stranišča v palačah plemiških ljudi so pogosto mejila na zadnje dvorišče ali majhno uličico. Le glavne ulice so bile tlakovane, pa še to ne vse, in večina ulic je bila prekrita z blatom, pomešanim z gnojem in človeškimi iztrebki. Gnoj je privabljal jate vrabcev in spomladi, ko se je vse odtajalo, so prebivalci blato z ulic odvažali na vrtove v bližini Moskve.

Srednjeveško stranišče na gradu Trakai, Litva

Legion Media

Do sredine 17. stoletja o čiščenju ulic in upoštevanju sanitarnih norm ni bilo niti govora. Tudi po epidemiji kuge, ki se je leta 1654 zgodila v Moskvi in osrednji regiji in v kateri je umrla do tretjina prebivalstva, se ni nič spremenilo vse do leta 1699. Takrat je car Peter izdal kratek zakon "O nadzoru čistoče v Moskvi in o kaznovanju metanja smeti in vseh vrst odpadkov na ulice in uličice" in od takrat naprej se je kršitev zakona kaznovala z bičem in denarno kaznijo.

Vendar so moskovske oblasti potrebovale še eno epidemijo kuge leta 1771, da so lastnike hiš obvezali, da si priskrbijo greznice, za njihovo čiščenje pa so uvedle ekipo zlatarjev oz. zolotarjev - zbiralcev fekalnih odpadkov (ime zlatarji naj bi izhajalo iz vzdevka, ki je smeti enačil z črnim zlatom, op. ur.), ki so po ulicah hodili s sodi in za minimalno plačilo črpali vsebino greznic. Sprva so "zlatarji" bili storilci kaznivih dejanj, ki so prestajali kazen zaradi manjših prekrškov - za svoje delo so jim zmanjšali kazen. Postopoma so "zlatarji" postali revni svobodnjaki - čeprav delo ni bilo bogve kaj, je bilo vsaj delo, poleg tega pa je obstajala majhna možnost, da v odpadkih najdejo kakšen denar ali nakit.

"Zlatarji" so delali ponoči - saj je bilo njihovo delo "polno najrazličnejših vonjav". Zaradi tega so zlatarje v 19. stoletju poimenovali "Brokarji" - po imenu najbolj znanega podjetja za izdelavo parfumov.

Vozovje

Javna domena

"Zgodaj zjutraj je mimo naših oken drvelo vozovje s sodi - na sedežu, ojačanem z dolgimi elastičnimi drogovi so se tresli "zolotorotci" (zlatousti, op. ur.), leno priganjali svoje konje in z velikim apetitom jedli svež kolač ali kos kruha. Mimoidoči so se obračali stran, se držali za nosove in mrmrali: 'Brokar gre'," se je spominjal Jurij Bakrušin, moskovski gledališki kritik.

Po vožnji po delu mesta, za katerega so bili odgovorni, so se "zlatarji" odpeljali na obrobje, za Kamer-Kolleški okop, in vsebino sodov izlili v okoliške vode ali v spodnji tok reke Moskve. V Lefortovu še vedno obstaja Zolotaja ulica (dobesedno Zlata ulica, op. ur.), ki prečka nekdanji Kamer-Kolleški okop - po njej so "zlatarji" vozili svoj tovor na obrobje za Vladimirsko cesto.

Sredi 19. stoletja je Moskvo obdajal obroč umazanije. Zgodovinar Nikolaj Karejev se je spominjal: "Ko so se s konji bližali Moskvi, so si zamašili nosove pred smradom, ki so ga širila odlagališča odplak, in tudi ko so že obstajale železnice, so okna v vagonih v takšnih trenutkih zaprli. Zgodovinar Solovjov je v zvezi s tem Moskvo primerjal s Saturnom, okoli katerega je prav tako 'obroč'."

Seveda so Moskovčani na vse načine poskušali prihraniti s storitvami zolotarov - svoje greznice so izlivali in praznili čez ograjo, na praznih zemljiščih ali pa celo kar na ulico.

Ljublinska namakalna polja

P.P. Pavlov/Javna domena

Leta 1875 je moskovski mestni svet začel izdajati obvezne sanitarne predpise. Določili so natančen čas odvoza odplak, poti vozov, izdali pravila za gradnjo greznic in stranišč.

Toda vsa pravila in kazni so bili nemočni proti nizki kulturi vsakdanjega življenja. Časopis Ruska kronika je leta 1871 poročal o središču Moskve: "Sledimo vonju. Tukaj je Rdeči trg in na njem edini spomenik v Moskvi osvoboditeljem Rusije iz leta 1612. Okoli njega je nesnaga iz smrdljivih potokov, ki tečejo ob straneh. V globini "mesta" (v mislih imamo trgovske arkade) so mestne gostilne prekrite z umazanijo in smradom. Z notranjih dvorišč pogosto tečejo celi potoki smrdljivih odplak neposredno na ulice".

Na Zgornjih Marjino-Ljublinskih poljih

P.P. Pavlov/Javna domena

Šele leta 1893 so moskovske oblasti končno začele graditi kanalizacijo in opremljati Ljublinska, nato pa še Ljubelska namakalna polja, kjer so se odpadne vode očistile skozi zemljo. "Zlatarji" pa so po moskovskih ulicah vozili še do 30. let 20. stoletja.

Gradnja kanalizacijskega sistema v Moskvi, 1898

Javna domena

Gospodinjski odpadki: Smetišča in zbiralci smeti

Z naraščanjem števila prebivalcev Moskve se je povečevala tudi količina gospodinjskih odpadkov. Ni bilo več dovolj psov, da bi pojedli vse ostanke svinjskih in kravjih trupel, ki so jih na veliko prodajali v Ohotnem Rjadu, zato so se pojavili zbiralci mrhovine.

Skladišča cap v Kondrovu, 1908

Javna domena

Zgodovinar Georgij Andrejevski je zapisal: "Sredi 19. stoletja so se na moskovskih ulicah pojavili kombiji in vozovi s pocinkanim železnim dnom, pokriti z umazanimi in raztrganimi ponjavami ali mrežasto tkanino. Ko so se vlekli po ulicah, so si mimoidoči zaradi neznosnega smradu mašili nosove, prebivalci v stavbah pa so zapirali okna. Ti prevozniki so zbirali kosti, žile, kopita in glave zaklanega goveda ter jih vozili v tovarne kosti, mila in lepila na obrobju takratnega mesta - za sedanjim Tretjim prometnim obročem.

Tatar - zbiralec smeti (1903-1904)

Javna domena

Na večini mestnih dvorišč so smeti pobirali t.i. trjapočniki (caparji, op. ur.). Z vozički so se vozili po mestu in pobirali krpe, staro železo, odpadke iz proizvodnje obutve in oblačil ter druge smeti. V enem dnevu so po oceni Andrejevskega zbrali od 8 do 10 ton smeti.

Caparji

Javna domena

Capar je kupe odpeljal v skladišče, kjer jih je oddal po teži - od 13 do 23 kopejek za kup. V skladišču so odpadke razvrstili: krpe so poslali v tovarne papirja, kosti v tovarne lepila, steklo v tovarne stekla, ohranjene steklenice in kozarce pa so lahko prodali v trgovino s posodo.

Zbiralec smeti

Javna domena

Toda v celotni Moskvi je bilo morda 100-200 caparjev - premalo za tako veliko mesto. Zato so se zunaj mesta pojavila neorganizirana odlagališča. Časopis Moskovskije Vedomosti je pisal: "Za Dorogomilovsko zastavo na zemljišču kmetov v vasi Fili nastaja v globoki soteski odlagališče smeti. Pred dnevi sta dva smetarja, ki sta v tej soteski prenočila, do smrti zasuta s smetmi. Skupaj z njima so v izkopanih rovih spali še drugi smetarji, ki jim je uspelo splezati izpod smeti. Ti so o zrušenju obvestili lokalne kmete, s pomočjo katerih so izkopali trupli dveh nesrečnih brezdomcev."

Vas Fili

Javna domena

Na prelomu 19. in 20. stoletja je v Moskvi nastala kriza s smetmi - odplake in smetišča so pogoltnile mesto. Ta problem so morale nato reševati sovjetske oblasti.

Pogled na carsko križišče (iz albuma Marjina Rošča in Ostankino leta 1913)

Javna domena

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.