Najboljši sovjetski tank druge svetovne vojne (FOTOZGODBA)

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

"To je bil čudovit stroj. Pravi vrhunec, dosežek misli," - tako je sovjetski srednji tank 'T-34' označil tankist Konstantin Šipov. Hiter, okreten, zanesljiv, dobro zaščiten in oborožen je veljal za najboljši tank Rdeče armade v drugi svetovni vojni.

Zaradi relativno nizke cene in enostavne proizvodnje je 'T-34' postal najbolj množično izdelan tank v vojni. Med spopadom in v prvih povojnih letih je s proizvodnih linij sovjetskih, poljskih in češkoslovaških tovarn prišlo več kot 65.000 teh bojnih vozil ('T-34-76' in njegove modifikacije 'T-34-85').

Prvo srečanje s 'T-34' poleti 1941 je bilo za Wehrmacht izredno neprijetno presenečenje. Zaradi poševne razporeditve oklepnih plošč, katerih debelina je segala do 45 mm, so bila sovjetska bojna vozila težka tarča za nemške srednje tanke in protitankovske topove. Pogosto so se izstrelki preprosto odbili od sovjetskega oklepa.

"Takrat smo še vedno imeli najmočnejši top, 3,7 cm Pak," se je spominjal nemški tankovski as Otto Karius. - Če ste imeli srečo, ste lahko 'T-34' zadeli v pogon kupole (mesto, kjer je topovska kupola pritrjena na trup tanka) in ga blokirali. Če je bila sreča še večja, je bil tank onesposobljen. To ni preveč spodbuden položaj! Edina rešitev so bili 88-milimetrski protiletalski topovi. Ti so učinkovito delovali tudi proti novemu ruskemu tanku. Začeli smo spoštovati protiletalske topničarje, iz katerih smo se prej včasih norčevali."

Da bi nemška oprema zagotovo zadela 'T-34', se ji je morala približati na nevarno razdaljo 500 metrov. Sovjetski tank je s svojim 76,2-milimetrskim topom brez težav obstreljeval sovražnika z razdalje 1-1,5 kilometra.

Ker v bližini ni bilo letalstva in protiletalskih topov kalibra 88 mm, so Nemci proti 'T-34' pogosto uporabljali posebno taktiko. Srednji tank 'Pz.IV' se je z njim pomeril v ognjenem dvoboju, medtem ko je več tankov 'Pz.III' poskušalo neopazno vstopiti s bokov in ga, izkoriščajoč slabo vidljivost sovjetskega tanka, z ognjem kratkega dosega zadeti v bok.

Legendarno sovjetsko bojno vozilo je poganjal zmogljiv dizelski motor B-2, ki je imel v primerjavi z bencinskimi motorji nemških tankov manjšo porabo goriva, lažje vzdrževanje in razmeroma majhno požarno ogroženost. Na razgibanem terenu je 'T-34' razvil hitrost do 36 km/h, na avtocesti pa do 54 km/h.

Tako se je tankist Pavel Zaharčenko spominjal visoke okretnosti sovjetskega tanka: "Prmerjajte 'T-34' in 'Shermana'. Na ovinkih ceste sta vedno ležala eden do dva 'Shermana', saj je za zavoj potreboval polmer šestnajst metrov. In šele potem se je obrnil in normalno peljal. Pri 'T-34' pa si pritisnil in je šel v eno smer, čez sekundo si pritisnil in je šel v drugo smer."

Minusi 'T'34' so bili poleg slabe vidljivosti še velik hrup, skrajno neudoben štiristopenjski menjalnik in vse prej kot idealni filtri za prečiščevanje zraka. Poleg tega zaradi t.i. racionalnega oklepa posadka v bojnem vozilu ni imela nikakršnega udobja.

Poveljnik na zgodnjih 'T-34' je opravljal naloge topničarja, kar je prav tako zmanjševalo učinkovitost tanka. "Če ste poveljnik tanka 'T-34-76', moraš sam poskrbeti za vse: streljati in poveljevati hkrati."

Spomladi leta 1942 je imel tank 'T-34-76' na bojišču nekaj enakovrednih nasprotnikov. Wehrmacht je prejel različici 'Pz.IV' "F" in "G", ki sta učinkovito zadeli oklep sovjetskih tankov na razdalji enega kilometra.

Ko sta v boj vstopila srednji tank 'Pz.V Panther' in težki 'Pz.VI Tiger', se je obdobje 'T-34-76' definitivno končalo. Močne nemške "mačke" so zlahka "preluknjale" sovjetske tanke z velikih razdalj in jim niso dovolile, da bi se približali.

Po velikih izgubah oklepnih vozil, ki jih je ZSSR utrpela v bitki pri Kursku poleti 1943, so v Sovjetski zvezi začeli razmišljati o temeljiti modernizaciji 'T-34'. Tako se je v začetku leta 1944 v vrstah Rdeče armade pojavil 'T-34-85'.

Tank je imel petstopenjski menjalnik, nova prostorna in močnejša tankovska kupola pa je omogočila povečanje posadke tanka s štirih na pet ljudi in dokončno osvoboditev poveljnika od vloge topničarja. Glavna pridobitev pa je bil 85 mm top (D-5 in pozneje ZIS-S-53), ki je sovjetskim tankistom omogočil, da so se z najboljšimi nemškimi tanki spopadli na razdalji več kot kilometer.

Kljub večji teži zaradi kupole je 'T-34-85' ohranil prednosti svojega predhodnika - mobilnost in okretnost. Z njima se je lahko učinkovito zoperstavil težkim in okornim 'Tigrom' in 'Panterjem'.

Kot glavni tank Rdeče armade se je 'T-34-85' uspešno boril proti nacistom do pomladi 1945, nato pa je odšel na vzhod, kjer se je boril z Japonci.

Po koncu druge svetovne vojne je bil tank v uporabi v štiridesetih državah. Sodeloval je v večini vojaških spopadov druge polovice 20. stoletja in se izkazal za nevarnega nasprotnika tudi za precej sodobnejšo bojno tehniko.