Vasilij Perov Nikita Pustosvjat. Spor o veri. 1880-1881, A. Sverdlov
SputnikNekateri Rusi so svoje odrezane brade obdržali, da bi jih lahko pokopali skupaj s sabo in se pred Vsemogočnim ne bi pojavili z "golim obrazom". Tega niso počeli le plemiči. Angleški ladijski inženir John Perry, ki je leta 1703 opravljal službo v Voronežu, je zapisal, da je lokalni tesar, ki so mu ukazali, naj si odreže brado, brado obdržal, "da bi jo pozneje z njim položili v krsto in pokopali skupaj z njim, da bi lahko, ko bi prišel na drugi svet, o njej poročal svetemu Nikolaju".
Družina Ivana Aleksandroviča Nariškina (1761-1841) je hranila skrinjico, v kateri je na svileni blazini, izvezeni s križem, ležala dolga siva brada. Najverjetneje je brada pripadala enemu od Nariškinovih prednikov, ki je živel v 17. stoletju, in bi morala biti pokopana. Vendar se to iz nekega razloga ni zgodilo in brada je postala relikvija, s katero je bila povezana družinska legenda.
V družini so verjeli, da je brada pripadala blaznežu Timofeju Arhipiču, ki se je med molitvijo prikazal babici Ivana Aleksandroviča Nariškina, Anastaziji Aleksandrovni (1700-1773). Ko ji je podaril brado, ji je blaznež napovedal, da dokler bo brada ostala v družini, njen rod se ne bo prekinil in bo zvest pravoslavju. Ivan Aleksandrovič je brado izgubil med enim od svojih potovanj - morda so jo pojedle njegove hišne miši, ki jih je nehote dal v isti predal, v katerem je ležala škatla z brado. V vsakem primeru je bila v 19. stoletju moška linija družine Ivana Aleksandroviča zares prekinjena, njegove vnukinje pa so iz pravoslavja prestopile v katolištvo.
Ali ste vedli, da je bil v Rusiji izdan odlok, s katerim so prepovedali... brado?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.