Duhovniki s padali
Na zasneženem polju v Rjazanski regiji, 160 km južno od Moskve, pet velikih bradatih ruskih pravoslavnih duhovnikov plane na tla in usmeri orožje navzgor. Ne gre za molitev – to so priprave na naslednji skok s padalom.
Duhovniki so se kmalu zatem podali v nebo, v letalu zračnih sil, skupaj z rednimi vojaškimi kadeti. Med letom so skočili iz letala in povlekli vrvico, upajoč, da jih spremlja Bog. Padala so se odprla.
Tale skupina duhovnikov je samo eden od primerov novih rekrutacij, s katerimi se že vrsto let krepi armada vojaških duhovnikov, ki služijo v ruskih oboroženih silah doma in v bazah na območju nekdanje Sovjetske zveze.
Rekrutacija vojaškega klera se je okrepila v letu 2013, ko je predsednik Vladimir Putin ob svojem novem predsedniškem mandatu vse bolj potiskal tradicionalne pravoslavne vrednote v osrčje svoje politike (ravno tisti čas je napovedal tudi povečanje obrambnega proračuna).
Poslanstvo vojaške duhovščine, da okrepi moralo ruskih vojakov in ponovno obudi občutek domoljubne dolžnosti v družbi, se je pojavilo v času, ko si je Putin prizadeval zgraditi konservativno koalicijo, ki bi se zoperstavila zahodnim liberalnim vplivom, kot je bil denimo prisoten med uličnimi protestniki, nevladnimi organizacijami s prilivi iz tujine in punkercami iz skupine Pussy Riot.
S padalskimi duhovniki je na terenu tudi Oče Mihail Vasiljev, 41, veteran, ki je služil v ruskih četah med oboroženimi konflikti na Kosovu, v Čečeniji in Kirgiziji, zatem pa je bil zadolžen za odnose Ruske pravoslavne cerkve s padalskimi silami (VDV).
TASS
Na določeno mesto za pristanek pade tudi vse potrebno za prenosno cerkev dimenzij 10x30, ki jo iz več kosov hitro sestavijo duhovniki in kadeti. Komplet, ki spominja na kakšen proizvod iz IKEE, »je zelo priročen v gorah, kjer ni letalskih pist,« pravi Oče Vasiljev. Kot pravi, tako lahko »na terenu« obhajilo opravi okoli 7.000 vojakov na leto.
V zadnjem od 11 skokov s padalom se je Vasiljevu zgodilo nezamisljivo: prvo padalo se ni odprlo, drugo pa se je odprlo šele 600 metrov nad tlemi, kar je bilo prepozno za gladek pristanek. Poškodoval si je hrbtenico in potem ni več skakal. »Preživel sem po Božji milosti. Ko skačeš iz letala s torbo na hrbtu, samo Bog ve, ali se bo ta torba spremenila v padalo,« pravi.
Skoki s padalom niso edina vrsta urjenja, ki ga prestanejo kandidati za vojaško službo. Učijo se napolniti in streljati s puško, streljati iz tanka, voziti oklepni transporter in uporabljati metalec ognja.
Vsi ti vojaški duhovniki opravljajo domoljubno misijo v imenu Ruske pravoslavne cerkve: izvajajo bogoslužje v vojski in blagoslovijo različne predmete v vojski s sveto vodo, od ladij do raket. Oče Vasiljev je med drugim osebno blagoslovil tanke, lanserje raket in druga vojaška vozila pred parado ob dnevu zmage 9. maja na Rdečem trgu.
Kot pojasnjuje, se je ta običaj začel v začetku 21. stoletja. »Jaz to počnem vsako leto z enim ali dvema vojnima tovarišema. Blagoslovimo vsa vozila na paradi na zahtevo poveljnikov. Cerkev blagoslovi uporabo teh orožij za obrambo šibkih, ne za osvajanja.«
Stara tradicija
Povezava med Rusko pravoslavno cerkvijo in ruskim patriotizmom ima že dolgo zgodovino. Že v carski Rusiji je veljal moto »Pravoslavje, samodržavje, ljudskost«, ki danes odmeva v sodobni ruski politiki in družbi.
Vir: YouTube / TV Zvezda
Čeprav so boljševiki preganjali Cerkev in je Josif Stalin razrušil celo vrsto cerkva, je Stalin med drugo svetovno vojno dovolil duhovščini, da je izvajala bogoslužje zaradi spodbujanja domoljubnega zagona pri obrambi sovjetske domovine.
Rekrutacija duhovščine v vojski je dobila velik zagon, ko je bil leta 2012 na položaj obrambnega ministra imenovan Sergej Šojgu, tesen zaveznik Vladimirja Putina. Že v prvem letu je ministrstvo najelo na desetine verskih uslužbencev, pred Šojgujem pa je bila situacija precej drugačna, saj je pod prejšnjim ministrom Anatolijem Serdjukovim, ki ga je odnesel korupcijski škandal, obrambno ministrstvo močno oviralo zaposlovanje duhovnikov.
"Ko se človek znajde v nevarnosti, se pogosto zateče k Bogu"
Bolj kot širši načrti države za duhovščino je za Očeta Vasiljeva pomembno to, da lahko ponudijo moralno vodenje in podporo vojakom v težkih situacijah.
Spominja se, da pred svojo prvo vojaško preizkušnjo na Kosovu leta 1999 nikoli ni videl »ran ali krvavečih ljudi – od tega mi je bilo slabo«. V naslednjih štirih letih je potoval v Čečenijo 5- do 10-krat na leto, za obdobje od nekaj dni do enega meseca, kjer je izvajal versko bogoslužje za vojake med drugo čečensko vojno. »Veliko vojakov je bilo najstnikov, preprosto najstnikov, ki so jim dali v roke orožje. Potrebovali so duhovnikovo pomoč, da se jim ni zmešalo,« pripoveduje Vasiljev.
Ob tem se spomni tudi na islamski terorizem, ki ga pogosto izvajajo ravno ljudje iz severnega Kavkaza. Prepričan je, da je krivo njihovo slabo poznavanje tradicionalnega islama. »Eden od razlogov za izbruh ekstremizma je slaba izobrazba in nerazumevanje muslimanskih običajev. Islamski običaji na severnem Kavkazu niso dovolj stari ali močni, saj tam ljudje niso prestopili v islam do 17. in 18. stoletja. Ker se tradicija ni utrdila, so tam plodna tla za tiste, ki izpričujejo ekstremizem.«
Vasiljev nam pove, da se večje število vojakov krsti v času vojne. »Ko se človek znajde v nevarnosti, se pogosto zateče k Bogu.« Spominja se, »kako naravno se je zdelo, da moliš med hojo po minskem polju«.
Poleg bogoslužja je skrbel za oskrbo s paketi za ruske vojake v Čečeniji, prinašal jim je vse od sladkarij in nogavic do britvic in motork. Pomagal je tudi pri evakuaciji starejših Rusov iz mesta Grozni v Moskovsko regijo, kjer so jim pozneje našli namestitve v domovih za ostarele. »To so bili zapuščeni stari ljudje, mnogi so izgubili svoje družine. Morali smo jih iskati v uničenih hišah, jarkih in drugod,« pripoveduje.
Vojaki se zatečejo po nasvet k Očetu Vasiliju v različnih situacijah: včasih gre za dekle, ki jo želijo zaprositi za roko, drugič gre za dvome, ali naj še ostanejo v vojski, lahko trpijo zaradi hude poškodbe. »Moj cilj je, da pomagam čim več ljudem v Nebeško kraljestvo. Vojakom pomagamo, da ostanejo človečni, da ne postanejo zveri,« razmišlja naš sogovornik.
A vendar prizna, da je delo vojaškega duhovnika pogosto veliko bolj monotono. »V resnici moram skrbeti, da jih čim manj prevara svojo ženo ali izda domovino. Ni moja naloga, da jim nalagam težke naloge, a si vseeno postavljam nerealne cilje: boj proti grehu, ponižanju in grdim besedam.«
© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.
Poglejte še: Predsedniški polk: Kdo se skriva za zidovi Kremlja?