Med svojim prvim potovanjem v Rusijo pred šestimi leti sem živel v srednje velikem provincialnem mestu Lipeck. Ko sem stopil z vlaka, se mi je takoj zazdelo, da sem na drugem planetu: pokrajina, arhitektura, ljudje, urbana zasnova – vse je bilo popolnoma drugačno. Ta začetni vtis se je sčasoma le še bolj potrjeval. Imel sem srečo, da sem živel pri domačinih, tako da sem dobil priložnost izkusiti vsakdanje življenje skromnega ruskega gospodinjstva. Tudi, če je bila izkušnja popolno nasprotje od tega, česar sem bil navajen, sem se ob njihovi preprostosti, prijaznosti in toplini počutil kot doma.
Dve leti kasneje sem najel stanovanje v nekem drugem kraju in lastnik mi je že prvi dan povedal, da sem zanj kot njegov lasten sin. Vsak konec tedna je prišel na obisk in pogovarjala sva se ves dan. Z njegovo ženo sta me tudi povabila na večerjo, njuna triletna hči pa me je klicala "djadja" (stric).
Zdaj, ko sem v Moskvi, živim v komunalki (skupnostnem bloku) s 17 drugimi ljudmi. Med njimi je starejša gospa, ki je na nek način postala moja ruska babica. Naučila me je, kako pripraviti tradicionalne jedi, npr. plov in tvorog, pogosto razlaga o svojem zanimivem življenju ter pripravlja odlične palačinke in solate samo zame.
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!
Kar me je v Rusiji zmeraj presenečalo, je velikodušnost ljudi. Nekateri, kljub temu, da sami nimajo veliko, podarjajo hrano in darila iz srca, brez oklevanja. Tudi če domačini pravijo, da te navade izginjajo, ima solidarnost še vedno pomembno mesto v njihovem življenju in je ostanek sovjetskega obdobja, ko je skupnost predstavljala temelj družbe.
Eno leto sem živel v Nižnjem Novgorodu, kjer sem študiral na tamkajšnji jezikoslovni univerzi. Za katoliški božič so se moji profesorji in sošolci odločili, da zberejo nekaj denarja in kupijo igre in darila za otroke iz sirotišnice. Na božični večer sem se preoblekel v Božička, nato pa smo jih obiskali. Bil je čudovit večer, otroci so bili tako veseli. Bilo je zelo ganljivo.
Rusija me je naučila biti bolj človeški, razumeti različne ljudi in postati bolj odprt. Tukaj sem se imel priložnost družiti z ljudmi vseh starosti, življenjskih slogov, družbenih slojev in porekla – od brezdomca, inštruktorja vojaških padalcev, skupine beloruskih rudarjev do nekdanjega direktorja muzeja, sibirskega inštruktorja za fitnes in babice, ki je nekoč delala na poljih bombaža v Uzbekistanu.
Rusija me je naučila veliko stvari, saj gre za deželo, ki je v resnici mozaik različnih ljudi in osebnosti. Nekatere regije imajo muslimansko večino, medtem ko imajo druge močno budistično skupnost, in že to je po mojem mnenju fantastično. Seveda je celotna ruska zgodovina prežeta s konflikti, ampak na splošno menim, da gre Rusiji, kljub njeni izjemni raznolikosti, zelo dobro. Ta me v bistvu zelo navdušuje; v Moskvi lahko vsak dan srečujem in se pogovarjam z ljudmi v raznih jezikih (ruskem, kazaškem, tatarskem, uzbeškem, čečenskem itd.), z različnimi tradicijami, izgledi itd. To je neverjetno.
Največji osebni napredek, ki sem ga doživel tukaj, je sposobnost, da vidim in razumem svet na drugačen način. Spoznal sem, da v Franciji mnogokrat zavedno ali pa nezavedno zamižimo na eno oko, to pa nam preprečuje, da bi videli svet skozi totaliteto političnega, zgodovinskega in diplomatskega ter spoznali kompleksnost kulturnih in vrednostnih razlik. Imel sem nekaj dolgih in globokih pogovorov z mnogimi ljudmi z vseh koncev države o pomembnih temah. Tudi če se ne morem strinjati z vsem, danes bolje razumem ruski pogled na globalna vprašanja.
Poleg naštetega sem v Rusiji razvil tudi določeno afiniteto za pustolovščine. Tukaj »tveganja« za zanimivo srečanje prežijo za vsakim vogalom. Vsak izhod iz stanovanja se lahko kmalu sprevrže v pravo sago. Lahko si predstavljate, kaj šele pomeni, ko se preseliš v drugo mesto ali regijo, več sto ali tisoč kilometrov stran. Če zapustiš svoje območje udobja, spoznaš zares zanimive ljudi. Nekoč sem se, na primer, odpravil v Kazan, prestolnico Tatarstana, kjer sem stanoval v hostlu (najboljšem kraju za čudovite izkušnje). Spoznal sem dva Moskovčana, ki sta sledila svojim najljubšim nogometnim ekipam po vsej državi. Nista mogla izgovoriti mojega imena, zato sta mi rekla kar Napoleon. Skupen večer smo preživeli s pitjem vodke in nočnim izhodom pri -30 stopinjah Celzija, tekom katerega smo se zgoraj brez valjali po snegu.
Iz mojih potovanj po Rusiji imam množico zabavnih in zanimivih anekdot, ena stvar pa drži, kot pribita – to je država, kjer se je nemogoče dolgočasiti.
Dinamika tukaj je zelo močna: mesta so v stalni transformaciji, za prebivalce pa je značilen močan občutek za osebnosten razvoj in napredovanje, pa naj gre za šport, umetnost ali kulturo. Vse našteto me izredno motivira, da poskusim nove stvari in potiskam svoje meje višje.
Kot zaključek bi rad dodal, da na začetku z Rusijo nisem imel nobenih povezav, jezika pa sem se začel učiti brez nekih izrazitih osebnih prepričanj. Lahko bi študiral tudi japonski ali švedski jezik, vendar sta mi Rusija in njeno prebivalstvo popolnoma spremenila življenje.
Preberite še: Šest nasvetov za potovanje po Sibiriji
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
