Oče mojega prijatelja (klicali smo ga stric Vitja) je bil glasen možakar, ki je mnogo govoril in rad godrnjal čez vse okoli sebe – sosede, naše nogometaše, celo Brežnjava (v malo tišjem tonu sicer). Stric Vitja je bil glasen doma, na dvorišču in v službi. Vendar je obstajala oseba, pred katero je zmeraj utihnil. To je bila njegova žena, teta Larisa – navadna sovjetska tetka in zelo mila gospa, pred katero pa se je Vitja, na začudenje vseh, vedel zelo umirjeno. Včasih, ko je Vitja malo preveč popil in se razburil, je teta Larisa strogo ukazala: »Vitja, umiri se!« In Vitja se je umiril.
Kot otroku mi je bilo to zelo zanimivo. Kako se lahko tako glasen možakar umiri po enem izrečenem ženinem stavku? Kasneje sem podobno situacijo opazil še pri drugih in prišel do zelo enostavnega zaključka: ruski moški so copate. In to jih prav nič ne moti. To sicer skrivajo in o tem ne govorijo. Če poslušate tipičen moški pogovor, so doma vsi gospodarji. V resnici lažejo, gospodarice so v resnici njihove žene!
Vendar tukaj ni vse tako enostavno. Rusija je patriarhalna država. V politiki in v poslovnem svetu je patriarhat precej viden; ženska, ki se poteguje za predsedniški položaj, bo pri veliki večini v najboljšem primeru zbudila posmeh, v najslabšem sovraštvo. Ženska, ki vodi uspešen posel pa zbuja sumničavost, saj ji je »zagotovo pomagal mož ali ljubimec.«
V družinskem krogu so stvari popolnoma drugačne. »Formalno« je glava družine seveda mož, ki naj bi sprejemal vse končne odločitve, vendar je v večini ruskih družin stanje zelo drugačno. Večino odločitev namreč sprejmejo žene – od barve sten v stanovanju do planiranja dopusta.
Imam tudi lastno izkušnjo iz dveh zakonov. V prvem sem se resnično trudil, da bi igral vlogo glavarja, služil mnogo več od svoje žene in odločal, kam bova šla in kaj bova kupila. To je pogosto privedlo do konflikta. Žena se ni bila pripravljena podrejati vsem mojim odločitvam in kmalu je vloga vodje še meni postala neznosna. Zakaj bi igral šefa, ko pa imam ženo, ki mnogo stvari reši sama in bolje od mene?
V drugem zakonu sem povsem spremenil svoj pristop. Skoraj o vsem je odločala žena, jaz pa sem si z nasmeškom pravil copata. In popolnoma mi je ustrezalo. Poznam družine, kjer možje (poslovneži) zaslužijo mnogo več, imajo na stotine podrejenih sodelavcev in se obnašajo kot pravi šefi. Ampak čim prestopijo domači prag, takoj postanejo tihi in umirjeni. Doma imajo namreč svojega šefa – ženo.
Že od nekdaj me je zanimalo, zakaj so ruski moški pripravljeni sprejeti vlogo copate. Kako se to sklada z bujnim ruskim značajem, sploh takrat, ko je človek navajen biti glavni?
Mislim, da je razlog v spremembi družinskega modela, ki se je zgodil v času socializma. Moški so mnogo delali. V starih dnevnikih lahko beremo, kako je »očka zmeraj bil v službi, na službenem potovanju, na fronti ali zaporu«. Domača družinska opravila so vodile žene in babice. Ruske ženske so zelo močne, rekel bi, da celo najmočnejše na svetu, in to govorim tako s ponosom kot z obžalovanjem. Tudi mene je vzgajala mati. Oče je bil geolog in je zmeraj bil na nekih ekspedicijah na terenu. Rad je imel lov in vožnjo po reki s čolnom. Otroci so bili že od samega začetka navajeni, da se podrejajo ženskam, in da ženske vse rešujejo. Očetje so zvečer bodisi počivali, pri čemer jih otroci niso smeli motiti, bodisi so delili klofute za slabe ocene, in tukaj se je njihova pedagoška vloga končala. Očetje so tudi mnogo pili in s tem dodatno odvračali naklonjenost do njh.
Nič čudnega zato ni, da je otrok med odraščanjem spoznal, da je »bolje, če doma stvari vodi ženska«, saj je zanj bilo to normalno. Še beseda ali dve o materah; za ruske družine so značilni večni konflikti med ženami in taščami. Dve močni ženski si ne moreta deliti enega moškega, ta pa jih samo molče posluša, kako se prerekata.
Morda se bo v bližnji prihodnosti v ruskih družinah kaj spremenilo. Danes namreč tudi ženske hodijo v službo, se posvečajo karieri in posledično opuščajo številne tradicionalne družinske »obveznosti«. Zdi se mi pa, da je ruskim moškim še zmeraj udobno v »copatih« in jih ne nameravajo kmalu sezut.
*Aleksej Beljakov je novinar in kolumnist mnogih ruskih časnikov. Prispevek je avtorsko delo in ne odraža nujno mnenja redakcije Russia Beyond.
Preberite še: Velike ruske ženske v zgodovini