Leta 1993 je nek ruski par (Jurij in Svetlana) posvojil tri mesece starega medvedka. Po zaslugi njune skrbne vzgoje sta dosegla nekaj izjemnega: Stepan do ljudi ni agresiven ali sovražen. Živi s svojo družino, »po poklicu« pa je igralec in fotomodel. Nastopa v filmih znanih režiserjev, kot sta Pavel Lungin in Aleksej Učitelj, redno se pojavlja tudi na TV-ju in v reklamah.
Senja je bil rjavi medved, ki je izgledal bolj kakor velika mačka. Visok je bil samo 45 cm in tehtal 20 kg. Povprečen rjavi medved tehta preko 500 kg in zraste 1,5 metra v višino.
Senjo so našli v divjini in želeli tja tudi vrniti, vendar je bil prešibek, zato je ostal v oskrbi veterinarjev.
Medvedek je navduševal s svojim človeškim obnašanjem; spal je na blazini, se pokrival z odejo in prijateljeval z ljudmi. Drugi medvedi so ga zaradi njegovega posebnega videza zavračali.
Senja bi moral dobiti tudi uraden naziv najmanjšega medvedka na svetu, vendar je žal poginil samo nekaj dni pred vpisom v Guinnessovo knjigo rekordov.
Mesto Jaroslavelj ima medveda v svojem grbu že vsaj od 17. stoletja naprej, hkrati žival simbolizira previdnost in moč. Trenutno utelešenje »medvedje duše« tega mesta predstavlja Maša.
Medvedko je od divjih lovcev odkupil nek možakar, ko je bila še mladiček. Pristati bi morala v cirkusu, ampak je na srečo ostala v Jaroslaveljskem muzeju, kjer so oskrbniki zanjo postavili ogrado z umetnim brlogom, ki je zdaj Mašin dom.
Za medvedje standarde je že precej stara, saj šteje nekaj čez 30 let. Med svojim bivanjem v muzeju ni nikdar zbolela, visoka pa je več kot 2 m in tehta 250 kg.
Mišo je ustvaril avtor otroških risank Viktor Čižikov. Postala je uradna maskota Olimpijskih iger v Moskvi leta 1980 in se pojavlja tudi v obliki igrač, emblemov, našitkov idr.
Za zaključno slovesnost OI so v zrak spustili osem metrov visok gumijast balon v obliki Miše. Dogodek so prenašale televizijske postaje po vsej Sovjetski zvezi. Takratni zaključek IO še danes velja za eno najbolj ganljivih slovesnosti v poznem sovjetskem obdobju.
Konec 60. let so pri sovjetskem studiu za risane filme Sojuzmultfilm posneli risanko o Medvedku Puju. Vendar je bil sovjetski Pu precej drugačen od Disneyevega. Bil je v bistvu njegovo nasprotje – godrnjav, zmeden in ne preveč duhovit.
Da so medvedka naredili bolj priljubljenega, je bilo potrebno ogromno dobre glasovne animacije in tehničnega vložka. Sovjetskemu Puju je glas posodil nadarjen ruski igralec Jevgenij Leonov. Glas so nato pohitrili, da bi izpadel bolj smešen. Medvedeka Puja tako poznajo vsi otroci od leta 1969 naprej.
Ti medvedi so sicer anonimni, vendar so eni prvih predstavnikov svoje vrste, s katerimi se srečajo ruski otroci. Jutro v smrekovem gozdu je slika Ivana Šiškina in Konstantina Savickega iz leta 1889. V sovjetskih časih so sliko tiskali na čokoladice Nerodni Medo, zato so ti medvedje postali ljubljenci vseh sovjetskih otrok.
Še zanimivost: Ivan Šiškin je bil dober v slikanju dreves in rastlin nasploh, toda zelo slab pri živalih. Zato je povabil Savickega, da naslika medvede. Ko je zbiralec umetnin Pavel Tretjakov kupil sliko od Šiškina, je podpis dokaj neznanega Savickega preprosto umaknil, da bi sliki povišal vrednost.
Preberite še: Dvanajst najnevarnejših živali v Rusiji
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
