Kakšen odnos do migrantov imajo v Rusiji?

Poceni delovna sila in nenaklonjenost domačinov

Migranti v Rusiji danes predstavljajo glavno poceni delovno silo. Sicer se je zaradi reform njihov pretok zmanjšal, vendar mnogi Rusi tega ne opazijo; mnogi so celo zmotno prepričani, da njihovo število narašča. V vsakem primeru so v zadnjih dveh desetletjih migranti na začasnem delu postali sestavni del ruskih mest.

Leta 2016 je v Rusijo vstopilo 16 milijonov ljudi, od tega 12 milijonov iz srednje Azije (številka je podobna številu prebivalcev Moskve). Z njihovimi rokami se postavljajo nove zgradbe, širi se podzemna železnica, gradijo se nakupovalni centri in ceste. Delajo na največjih gradbiščih, 80 metrov pod zemljo, širijo trgovske verige in klirinška podjetja.

Azijati predstavljajo peti val delovne migracije v Rusijo po razpadu Sovjetske zveze. Pred njimi so v valovih prihajali Ukrajinci, Azerbajdžanci, Moldavci in Armenci. Po številu tujcev v državi je Rusija že vrsto let stabilno na drugem mestu, takoj za ZDA (podatki Mednarodne organizacije za migracije). Vendar je javnomnenjska raziskava organizacije Levada center pokazala, da skoraj vsak drugi prebivalec Rusije (67%) doživlja migrante na začasnem delu kot grožnjo s siromašnega Vzhoda, ki se ji je treba zoperstaviti. Sociologi omenjene nevladne organizacije so prepričani, da netoleranca do prišlekov ni nov trend, ampak že dolgo utrjeno razpoloženje, na katerega niso mogli vplivati niti centri za spodbujanje tolerance niti migracijska reforma. Pogosto vlogo igrajo neki povsem drugi dejavniki.

Migranti in nabiranje političnih točk

Rusi so nenaklonjeni tudi do drugih migrantov, ne le Azijatov. Za Azijati sledijo državljani Rusije, ki niso slovanske narodnosti in prihajajo s Severnega Kavkaza. Do slednjih ima negativen odnos še več ljudi (41%) kot do prišlekov iz Azije (38%). Zadnja leta se je okrepila netoleranca do Ukrajincev in obratno, po drugi strani je vse bolj pozitiven odnos do migrantov z Južnega Kavkaza, kar se sklada z odnosi Rusije s temi državami, je prepričana sociologinja Levada centra Karina Pipija. »Vidimo, kako se lahko zunanjepolitični dogodki, kot je konflikt z Ukrajino, odražajo na odnos do ukrajinskih migrantov na začasnem delu v Rusiji,« je povedala za Russia Beyond. Kar se tiče odnosa do Gruzije, pritrjuje, da je situacija med državama veliko boljša in ima to učinek tudi pri odnosu do ljudi iz te države.

Tematika migrantov ima težo tudi v ruski notranji politiki, in to veliko. »Politiki niso neumni in izkoriščajo migrantski dejavnik kot jim ustreza, izkoriščajo razpoloženje ljudi,« poudarja Pipija.

Med predvolilno kampanjo leta 2013 je bil vizni režim z državami Srednje Azije ena od glavnih programskih točk opozicijskega politika Alekseja Navalnega. Protisistemski politik je tistega leta zasedel drugo mesto na volitvah za župana Moskve, a s 27% glasov (izvoljeni župan Sergej Sobjanin 51%). Takrat se je močno izrazil ksenofoben odnos v družbi, že nekaj mesecev kasneje pa so se zgodili množični protesti v moskovski četrti Zapadnoje Birjulovo, kjer je bila velika tržnica, na kateri so v glavnem delali migranti. Zgodili so se zgodili pogromi in spopadi s policijo, mediji pa so proteste prikazovali predvsem kot etnični konflikt. Istega leta so sociologi zabeležili najvišjo stopnjo nesprejemanja prišlekov po letu 2002 (78%).

Tudi v času ruskih predsedniških volitev 2018 se je negativen sentiment do migrantov ohranil. Pipija sklepa, da bi se lahko negativen odnos do migrantov v prihodnje še okrepil, ker bo šlo za priljubljeno temo, pa se je ne bodo izogibali.

Predsednik Vladimir Putin dosledno izvaja linijo relativno naklonjenega odnosa do migrantov in po njegovem ukazu se še vedno pripravlja zakon o prilagajanju migrantov. Predlog zakona daje pomilostitev migrantom, ki jim je potekel rok za odhod iz države in jim omogoča ponoven vstop, a uvaja dodatne državne takse in poziva k natančnejšemu vodenju evidenc o tem, s kakšnimi cilji tujci prihajajo v Rusijo in kako dolgo nameravajo v državi ostati: »Moramo rešiti vprašanje tujcev, ki so prišli v državo po brezviznem režimu in že dolgo bivajo v Rusiji, domnevno brez določenega namena. Verjetno nek cilj le imajo, samo država nič ne ve o tem.«

Znani ruski poslanec, reden udeleženec predsedniških volitev od leta 1991 (leta 2018 tretji) in vodja Liberalno-demokratične stranke Rusije (LDPR) Vladimir Žirinovski predlaga polovične ukrepe za reševanje problema migrantov. Naj se jih prežene, a samo iz velemest, nato pa se jih prerazporedi po regijah, ki jim močno primanjkuje delovne sile.

Voditelj ruske nesistemske opozicije Aleksej Navalni predlaga veliko radikalnejše rešitve. »Jaz sem za Srednjo Azijo, preprosto sem za vizni režim. Gre za normalen, pošten ukrep,« je napisal na Twitterju Navalni, ki je kot prvi v državi začel z neuradno predvolilno kampanjo pred predsedniškimi volitvami. Ena od njegovih programskih točk je bila znova tudi »delovne vize za migrante«. Kot vemo, na koncu na volitvah sicer ni mogel sodelovati.

Manj migrantov, a Rusi tega ne opazijo

Vsak vidnejši incident ali tragedija, ki vključuje udeležbo migrantov, sproži orkan negativnih čustev in fobij, od protestov v Burjulovu, begunske krize v Evropi pa do uzbekistanske varuške, ki je predlani odsekala glavo otroku. »Islamska država menja naslov: teroristi-migranti prihajajo iz Srednje Azije,« je v naslovu novice poročala zvezna televizija NTV po terorističnem napadu v Sankt Peterburgu 3. aprila 2017. »Vsi objekti, v katerih delajo migranti, sploh preko outsourcinga, tj. v klirinških družbah, gradbenih firmah itd. – vsi so v nevarnosti. Pred nekaj leti so v peterburškem metroju dobile odpoved vse čistilke v Peterburgu in na njihova mesta so zaposlili migrantke. Vse so druga drugi čisto podobne,« so pisali meščani. Takšne fobije je zaenkrat mogoče nevtralizirati samo z nekimi drugimi, močnejšimi temami (npr. Krimski most).

Na javno mnenje ni vplivala migracijska reforma leta 2014, ki je obvezala vse migrante, da pridobijo delovno dovoljenje (ki je zelo drago), s čimer želi država legalizirati trg in povečati tolerantnost lokalnih prebivalcev do delovne sile iz brezviznih držav. Reforma je zares zmanjšala število priseljencev (podatki ruskega statističnega urada Rosstat kažejo, da je število padlo za več deset odstotkov, pri nekaterih narodnostih celo preko 40%). Toda sodeč po anketah državljani Rusije tega niso niti opazili.

»Neznaten je odstotek tistih, ki govorijo, da se je zmanjšalo število migrantov. Fokusne skupine trdijo, da vedo, da je potrebno delovno dovoljenje, a pravijo, da to ne zadošča. Uvajanje strogega režima viz je leta 2016 podpiralo 78% vprašanih. Drugače rečeno: Reforma se je izvedla, vendar ljudje niso prepričani, da je sedaj manj migrantov in do njih nimajo nič boljšega odnosa,« opaža nevladna organizacija Levada center.

Kaj ruske domačine moti pri migrantih?

Veliko vlogo pri tem je odigrala gospodarska kriza, ki je povečala nervozo. V sodobni Rusiji je Tadžik sinonim za slabo plačanega ilegalnega delavca, ki je pripravljen delati v skrajno težkih razmerah. »Rusi niso pripravljeni kandidirati za tako slabo plačana delovna mesta, a vseeno verjamejo, da jim migranti kradejo službe, preprosto zato, ker se je znižal nivo socialne varnosti,« sklepa Pipija.

Če pustimo ob strani skrbi glede delovnih mest (povpraševanje po »gastarbajterjih« je res veliko), lahko rečemo, da Ruse pri migrantih najbolj spravlja ob živce njihova neizobraženost, to, da lahko poprimejo samo za nekvalificirano delo (vsaj tako misli največ vprašanih, 32%), potem pa še kulturna, socialna in jezikovna pregrada. »Nasmehnejo se, toda to nič ne pomeni,« »skoraj nikoli ne pokažejo pravih čustev,« »mislijo eno, govorijo drugo, delajo tretje in vedno imajo nekaj četrtega,«, »ne razumejo, kaj se jim govori,« »ne znajo se obnašati,« »obnašajo se kot doma,« so nekatere najpogostejše opazke domačinov, ki pri ruskih domačinih krepijo neprijetne občutke namesto sprejemanja in razumevanja.

Preberite še: Sedem navad tujcev, ki jih imajo Rusi za nevljudne