1. junija letos so Američani rusko veleposlaništvo v Kabulu obvestili, da je pilot, ki je bil pogrešan že od leta 1987 živ.
»Krožijo mnoge govorice, ki jih ne moremo potrditi, zato je najbolje, da ne omenjamo nobenih priimkov, dokler ne preverimo vseh informacij,« je izjavil Genadij Šolohov, predstavnik združenja vojnih veteranov Bratje v orožju, ki je vključeno v preiskavo. Ime pilota tako za zdaj še ni znano.
Seveda večina ruskih medijev kljub temu meni, da ve za identiteto pilota. »Glede na naše vire je v Afganistanu leta 1987 izginil samo en pilot,« so zapisali pri Kommersantu. »To je bil nadporočnik Sergej Panteljuk.«
»Ne skrbi zame«
Panteljuk se je rodil leta 1962 v mestecu Zernograd v Rostovski regiji, 1.000 km južno od Moskve. Bil je navaden sovjetski državljan. Njegovi sošolci so ga opisali kot »plahega romantika«, ki je sanjal o letalih in se nato vpisal v pilotsko šolo ter opravil specializacijo iz izvidnice. Najprej je služil v Gruziji, nato pa je bil leta 1987 premeščen v Afganistan, kjer se je sovjetska vojska že osmo leto bojevala na strani afganistanske vlade proti islamističnim upornikom, ki sta jih podpirala Pakistan in ZDA.
Panteljuk je pisal svoji ženi samo nekaj mesecev pred izginotjem: »Pozdravljena, draga... Vse je tako nenavadno in zanimivo... Ne skrbi zame preveč.«
Georgij Nadeždin / TASS
Zadnji let
Kot izkušen pilot s 118 bojnimi poleti na seznamu se je Panteljuk 27. oktobra 1987 podal na rutinsko misijo. V tandemu s še enim pilotom je letel nad provinco Kunar v vzhodnem Afganistanu, ko se je vreme poslabšalo, zaradi česar sta letali izgubili stik med sabo. Več ur kasneje še zmeraj ni bilo vzpostavljenega stika s Panteljukovim Su-117 in tudi iskalna akcija, ki je sledila, ni bil uspešna.
Mesec dni kasneje je njegova žena, ki je medtem povila hči, prejela pismo vrhovnega poveljstva: »Vaš soprog je pogrešan v boju... Ne prepoznavamo ga za mrtvega in bomo nadaljevali z iskanjem.«
Pilotova hči danes šteje 31 let, vendar ne ona ne njena mati nista nikoli prejeli kakršnekoli novice o Sergejevi usodi. Upajmo, da se bo to zdaj spremenilo.
Daleč od doma
Vojna v Afganistanu je za Sovjetsko zvezo pomenila veliko breme. Umrlo je 15.000 vojakov, več kot 50.000 pa je bilo ranjenih. Tekom vojne ne izginilo 417 vojakov od katerih je bilo 130 izpuščenih in so se vrnili domov, več kot 100 pa je bilo ubitih ali pa so umrli v ujetništvu. Usode omenjenega pilota, o katerem pišejo mediji, sicer ne moremo zagotovo potrditi, vendar o sovjetskih vojnih ujetnikih in pogrešanih obstaja nekaj izjemnih zgodb. Navajamo najbolj zanimive:
Aleksander Ruckoj – ruski »John McCain«
Polkovnik Ruckoj, namestnik poveljnika sovjetskih zračnih sil v Afganistanu, je bil sestreljen leta 1988 blizu meje s Pakistanom, nakar so ga ujeli mudžahedini, ga zasliševali in mučili. Ruckoj je zavrnil vsakršno sodelovanje. »Bil sem drugače vzgojen,« je izjavil v nekem intervjuju več let zatem.
Po enem mesecu so ga Sovjeti uspeli osvoboditi z zajetno količino denarja. Kot heroj Sovjetske zveze (naziv je dobil, potem ko je bil leta 1986 sestreljen in si poškodoval hrbtenico) je Ruckoj v zgodnjih 90. letih postal pomembna politična osebnost. Bil je prvi in zadnji ruski podpredsednik in leta 1993 vodil opozicijo proti takratnemu predsedniku Borisu Jelcinu, ki je prišel v konflikt s parlamentom. Na koncu je doživel poraz in se umaknil iz politike.
Jurij Zaritovski / Sputnik
Zaporniki iz Badaberja, ki so se borili do konca
Sovjetski vojni ujetniki so bili nameščeni v pakistanskih taboriščih, ki so jih upravljali mudžahedini. Leta 1985 je 12 sovjetskih vojakov skupaj s 40 afganistanskimi tovariši začelo vstajo v enem izmed taborišč, imenovanem Badaber, kjer so protestirali proti nehumanim življenjskim pogojem. Potem ko so onesposobili stražarje in zajeli orožarno, so se naslednjih 11 ur krčevito upirali napadom, vse dokler ni prišlo do eksplozije taboriščnega kompleksa, ki je ubila tako branitelje kot napadalce.
Nikolaj Bistrov – telesni stražar vojskovodje
Nekateri zajeti vojaki so sprejeli afganistansko kulturo in se spreobrnili v islam. Po besedah Franza Klinceviča, vodje Združenja afganistanskih veteranov, mnogi pogrešani in nekdanji ujetniki niso bili navdušeni nad vrnitvijo v Rusijo.
»Enega takega sem tudi spoznal. Komaj je še govoril rusko in o vrnitvi ni želel niti slišati. Rekel je, da je v teh 25 letih prekinil z Rusijo.«
Verjetno najbolj presunljiva pa je zgodba Nikolaja Bistrova, ki je bil v ujetništvu skoraj ubit, nato pa je spoznal enega najbolj znanih afganistanskih vojskovodij Ahmada Šaha Massouda. Bistrov se spominja, da je »videl moža, ki je bil drugačen od drugih... Bil je pravi voditelj. Kljub temu da sem bil Rus, mi je zaupal... Delila sva si sobo in mizo.« Bistrov je celo spremenil svoje ime v Islam-ad-Din in postal Massoudov najbolj zvest telesni stražar.
Ne glede na to, pa je nekega dne sprejel odločitev, da se vrne v domovino s svojo afganistansko ženo. Kmalu zatem, ko je ostal brez svojega ruskega telesnega stražarja, so Massouda leta 2001 ubili pripadniki Al-Kajde.
Sovjetska operacija v Afganistanu: »Nihče ni pričakoval, da bo vojna trajala devet let«