Tujci v lastnih telesih: življenje transspolnih oseb v Rusiji

Ko se je osemletni Ivan z družino odselil iz vasi, se mu je odprla majhna priložnost, da spozna njemu podobne ljudi. Kdo so ti ljudje, takrat še ni vedel. Vse svoje otroštvo je živel z občutkom, da z njegovim telesom nekaj ni v redu, vendar ni vedel kaj.

Družina se je preselila v Čito, majhno mesto blizu meje z Mongolijo, 6.300 km od Moskve. Pri 19 letih je Ivan spoznal, da je gej. Všeč so mu bili fantje, dekleta ga niso privlačila. Ženski svet ga je privlačil z druge plati – obleke, kozmetika in razne nežnosti. Kmalu se je spoznal s člani lokalne LGBT skupnosti. Po neki zabavi so ga prvič vprašali, katerega spola je, kar ga je zelo razburilo. 

Kmalu po tem se je Ivan odselil od staršev. Pri 23-ih je šel na hormonsko terapijo, da bi postal ženska. Psihične obremenitve, ki jih je doživljal, so ga pripeljale tudi do poskusa samomora. Danes ima 24 let, za njegove težave pa ve samo sestra. "Mislim, da so starši že ugotovili, čeprav nikoli niso postavljali vprašanj," pravi Ivan, fant suhe postave z bledim obrazom. Lase ima ostrižene na kratko, zato da lahko lažje nosi lasuljo.

Ivan

Njegovo telo se je medtem že začelo spreminjati. Ko gre na obisk k staršem, si nadene bolj "vrečasta" oblačila. Upa, da ne bodo izvedeli: "Dobro poznam starša. Odpovedala bi se mi, jaz pa ju nočem izgubiti. Naj bo vse tako, kot je bilo do zdaj," pravi Ivan in nam zaupa svoj načrt pobega. Rad bi se preselil v drugo mesto, šel na operacijo, spremenil ime in začel novo življenje. Pobeg oz. izginotje se mu zdi boljša možnost od razkritja. Edino, kar za to potrebuje, je denar. Prepričan je, da njegova življenjska zgodba ni nič posebnega, saj se, kot pravi, z enakimi težavami srečujejo transspolne osebe v vseh majhnih ruskih mestih, ki jih je "izdalo lastno telo".

Čisti biološki primer

"Moja zgodba je popolnoma drugačna. Čeprav sem tudi sama morala prestati marsikaj. Kako pojasniti mami in bližnjim, da živiš v drugem telesu? Kako je to sploh možno razložiti," se sprašuje 22-letna Viktorija. V dokumentih je še zmeraj fant (svojega pravega imena noče razkriti). Tudi fizične operacije Viktorija še ni napravila. V njeni omari že štiri leta ni kavbojk, saj so preveč "uniseks". Zdaj nosi samo obleke in krila.

Viktorija

Viktorija živi v Kaliningradu, mestu s 460.000 prebivalci. Prevladuje splošno prepričanje, da je tistim, ki živijo v Moskvi in Sankt Peterburgu lažje, saj je tam mnogo več organiziranih LGBT skupnosti in njim namenjenih družabnih dogodkov. Vendar Viktorija vseeno ima prijatelje, se pogovarja z družino in je imela celo daljše razmerje z moškim.

Edino, kar je do zdaj spremenila na svojem telesu, je povečava prsi. Te so ji začele rasti že same, kar jo razlikuje od mnogih drugih transspolnih oseb in zanjo predstavlja srečo, kot pravi.

"Pri 14-ih sem bila že trdno prepričana, da sem dekle in hočem tudi živeti v skladu s tem. Tudi po fizični plati se je z mano dogajalo nekaj nenavadnega. Medtem ko so vsi sošolci začeli dobivati globoke glasove in Adamova jabolka, se pri meni ni dogajalo čisto nič." 

"Oče ni živel z nami, z njim se nisem pogovarjala, mama pa se je zelo trudila, da bi vzgojila "normalnega fanta". Vpisala me je na "fantovske" treninge boksa in taekwondoja in me redno vodila k frizerju. Do mojega 16. leta mi je kupovala vso obleko, moško seveda. "V šoli te bodo zafrkavali," mi je govorila. In imela je prav. Ampak jaz sem ji vsakič rekla "mama, poglej me vendar,"" razlaga Viktorija.

Zdravniki so povedali, da njeno telo proizvaja več ženskih hormonov kot moških, zato ne potrebuje hormonske terapije. Po koncu fakultete se je znebila vseh svojih moških oblačil in začela nositi samo ženska.

"Super sem se vključila v družbo, saj nisem imela hormonske terapije. Psihično sem popolnoma zdrava. Pri drugih se zaradi tablet lahko pojavijo razne epizode. Tablete jedo kar tako in postanejo potencialni samomorilci," pravi Viktorija.

Vendar obstaja še en razlog, zakaj se marsikateri transspolni osebni lahko "zmeša". To je zaradi dejstva, da pripadajo eni izmed najbolj "nevidnih" in brezpravnih skupin. "Jaz sem bela vrana. Nimam prijateljev, nimam odnosov," pravi Ivan. "In nihče mi ne pomaga olajšati življenja."

Kuga ali lepota?

Rusija upošteva klasifikacijo, kot jo narekuje WHO (Svetovna zdravstvena organizacija). Ta je do junija letos transspolnost obravnavala kot psihično motnjo, podobno shizofreniji. Zdaj jo obravnava kot zgolj še eno spolno usmerjenost, vendar to ne preprečuje začaranega kroga.

Veronika Svetlova med pripravami na mednarodno lepotno tekmovanje transspolnih oseb Miss International Queen 2014.

Getty Images

Menjava spola je možna samo z dovoljenjem medicinske komisije, ki jo sestavljajo psihiater, seksolog in psiholog. Za pristop h komisiji mora oseba nekaj časa biti na opazovanju. Proces traja od 8 mesecev do 2 let. Če v tem času oseba s svojo transspolnostjo komisije ne prepriča, potem ji le-ta onemogoči dostop do operacije. Brez te pa ni mogoče spremeniti spola in imena v potnem listu. Nekatere transspolne osebe pa se dobro počutijo tudi brez posega.

Tako se dogajajo tudi ekstremni primeri, ko transspolno dekle pošljejo v moški zapor, saj je v potnem listu uradno moški. Ali pa, ko je treba predložiti dokumente z moškim imenom in žensko fotografijo (in obratno) v bolnišnici, na carini, med potovanji ali pri razgovoru za službo. Predvsem slednje lahko predstavlja precejšnjo težavo.

"Želela sem delati kot natakarica, prodajalka, sobarica ali v strežbi v nočnem klubu. Vse je šlo gladko do trenutka, ko sem prinesla potrebne dokumente. Po tem se je vse spremenilo. Najboljše, kar ti rečejo, je, da so "že našli nekoga drugega" ali da te "bodo poklicali". Deležna pa sem bila tudi že opazk, kot so: "saj ste moški, zakaj se mučite? Zakaj kvarite družbo? Zakaj bi želeli tako izgledati?"

"Sem vizažistka samouk in sem delala na domu. Zdaj sem brezposelna," pravi Viktorija, ki meni, da je ne sprejmejo na delo zaradi ugleda: "Ljudje so netolerantni. Neprijetno jim je, ko delajo s tako osebo, kot sem jaz. Vse skrbi ugled."

Ivan dela kot stilist v lokalnem salonu. Pravi, da je kozmetično področje skoraj edina sfera, ki je odprta za transspolne osebe, vendar je zaslužek za izvedbo operacije spola prenizek. "Vaginoplastika stane od pol milijona rubljev navzgor (pribl. 6.800 evrov)." Po njegovih besedah se mnogi odločijo za prostitucijo. 

"To je kot kuga, vendar jih razumem. Ni ne dela, ne denarja, ne družine, torej tudi ni ničesar za izgubiti. Živijo za sanje o operaciji spola in varčujejo samo za to. Ampak nekako ne pomislijo na to, da jih tudi po operaciji nihče ne bo bolj sprejemal, ampak bodo dojeti zgolj kot objekt.«

Tujec v lastnem telesu

Ko je Viktorija spoznala fanta, je cel mesec molčala o tem, kdo v resnici je. Fant ni ničesar sumil. "Morala sem mu povedati. Nisva še imela intimnih stikov, ampak jaz še tudi nisem bila operirana." Nato mu je priznala. Odziv je bil zelo buren. Dolgo je kričal na njo. "Bil je zelo prizadet in skrbelo me je, da si bo v tem stanju kaj naredil," se spominja Viktorija. Ampak fant si je vendarle opomogel od začetnega šoka in par je bil skupaj še celo leto in pol.

Getty Images

Najtežje za transspolne osebe pa niso "protislovni" osebni dokumenti. Maja letos je v medijih odmevala zgodba Rusinje Julije Savinovskih, ki ji je sodišče odvzelo dva posvojena otroka, potem ko je prestala mastektomijo (odstranitev dojk). O svojem namenu spremeniti spol je pisala v blogu. Ta mesec se je na Facebooku začela kampanja #трансфобиянепройдет (proti transfobiji), potem ko so nekemu transspolnemu dekletu prepovedali vstop v klub in jo označili za "pošast".

"Družba, v kateri lahko do tebe pristopi majhen otrok in te označi za "pedra", brez da bi nato dobil lekcijo od staršev, ima problem," pravi Ivan. Viktorija se strinja. V današnji družbi, kot pravi, ti vsak želi zlesti pod kožo, pod krilo, v glavo in te poučiti o morali. "Želite vedeti, kako se jaz ob tem počutim?"

Na vprašanje odgovori kar sama:

"Ne razumem takšne logike. Obstajajo nasilneži, ki pretepajo ženske, obstajajo morilci. Zakaj se do njih ne vedete tako? Kako smo lahko mi slabši od njih? Ljudje mislijo, da smo se sami prepričali v to, kar smo, in da smo si sami izbrali trpljenje. Ampak kako človeku razložiti, da enostavno ne moreš drugače? Da ne moreš živeti v telesu, v katerem si se rodil. Nobene izbire nimaš." 

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.