1. Jezik kletvic ali po rusko mat je bil neločljiv del ruskega jezika skozi skozi vso njegovo zgodovino. Preklinjanje je bilo nekoč povezano s poganskimi obredi, kletvice pa so delovale kot način za kršenje družbenih norm in intenzivno izražanje čustev, še posebej, ko je šlo za tabu teme, kot so spolni organi ali spolnost na sploh. Najstarejša zapisa v ruščini z vulgarnimi izrazi sta iz 12. stoletja, gre za dve pismi iz Velikega Novgoroda, ki sta napisani na brezovem lubju in sta bili najdeni leta 2005.
2. Danes je uporaba kletvic v javnosti navadno dovoljena, vendar se lahko v določenih primerih smatra za manjši prekršek, za katerega je predviden pripor do 15 dni ali globa v višini do 1.000 rubljev (dobrih 13 evrov). Uporaba vulgarnega jezika v navezavi na določeno osebo se lahko razume kot žalitev. V tem primeru je zagrožena višja globa do 3.000 ali celo 5.000 rubljev, če se je žalitev zgodila v javnosti.
3. Omejevanje neprimernih izrazov je seveda strožje za medije, televizijo, filme, tisk, glasbo in gledališče, medtem ko je preklinjanje popolnoma prepovedano in lahko vodi do visokih glob: do 2.500 rubljev za posameznike, do 5.000 za uradne osebe in kar 40-50.000 rubljev za podjetja in institucije. Kletvice, ki so sestavni del filmov in TV oddaj, so navadno blokirane s piski, v tisku in literarnih delih pa označene s simbolom (navadno ***).
4. Uradna zakonodaja ne regulira uporabe vulgarnih izrazov na spletu, zato grožnje za globo ne obstajajo. Ruski uradniki pa kljub temu opozarjajo uporabnike spleta, da je "internet javni prostor, kjer naj bi se posameznik vedel dostojno".
5. Mnogi ruski pisatelji in pesniki so vulgarne izraze vključili v svoja dela. Veliki ruski pesnik Aleksander Puškin, Nobelov nagrajenec Ivan Bunin in celo genij Lev Tolstoj so bili zelo vešči v uporabi vulgarnih izrazov v njihovem vsakdanjem življenju in so podpirali mat kot neločljiv del ruske kulture. Maksim Gorki je o Tolstoju napisal naslednje: "Nato je začel govoriti o nekem dekletu in pri tem uporabljal vulgarnosti s takšno lahkoto, da mi je to najprej delovalo kot cinizem in me skoraj užalilo. Kasneje sem dojel, da je te besede uporabljal samo zato, ker je menil, da lahko z njimi bolj natančno in pravilneje nekaj opiše ..."
6. V Sovjetskih časih je bilo preklinjanje dojeto kot nevljudno. Sovjeti so si zato izmislili vrsto alternativnih fraz, ki jih je bilo sprejemljivo uporabljati celo v prisotnosti otrok. Izrazi, kot sta buržuj in inteligencija všivaja (ušiva inteligenca), so bili namenjeni osebam, ki so o sebi menile, da so nekaj več od ostalih, medtem ko je bil blin (v dobesednem prevodu: palačinka) zamenjava za rusko kletvico, ki je imel podobno funkcijo kot v slovenščini "pismo". Izraz se, mimogrede, še danes na široko uporablja.
7. Na internetu lahko najdete široko paleto ruskih kletvic, vendar njihove uporabe tujcem ne priporočamo. Tako kot v sovjetskih časih, je tudi danes uporaba vulgarnih izrazov v pogovoru z govorci ruščine tvegana, in če niste prepričani, da bo za sogovornika sprejemljiva, potem se raje držite "lahkega" izražanja, kot je zgoraj omenjeni blin ali pa čjort (hudič).
8. Obstaja tudi več čustvenih izrazov, ki se začnejo s črko "ё" [jo]. To so na primer jolki-palki, jomojo, jokarni babaj, joprst, joperni teatr ipd. Te besede so bolj takten način za izražanje žalosti, presenečenja, jeze ali veselja – dejansko lahko služijo izražanju kateregakoli močnega čustva.
9. Maja letos je marketinška agencija Zoom Market izvedla raziskavo, v kateri so anketirance povprašali, kako pogosto uporabljajo vulgarne izraze. Izkazalo se je, da prebivalci Perma, Voroneža in Ivanovega preklinjajo največ, sledijo jim Orenburžani, Tambovčani in prebivalci Čeljabinska. Največji ruski mesti Moskva in Sankt Peterburg se nista uvrstili niti med prvih deset. Zasedli sta 18. in 23. mesto.
Preberite še: Katere so tipične težave Rusov pri učenju slovenščine?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
