Kam so v Rusiji izginili goti, emoti in druge mladinske subkulture?

Anastazija Markelova/TASS
V poznih 90. in v začetku novega tisočletja je Rusija doživljala pravi razmah mladinskih subkultur. Goti, pankerji, emoti, metalci in še kaj. Ampak, kje so danes?

Goti v črnem

Timur je v začetku novega tisočletja pripadal gotski subkulturi. Po končanem študiju v majhnem podeželskem mestu je spremenil svoj izgled. Facebooka, VK ali Instagrama takrat še ni bilo. Socialna omrežja so se v Rusiji namreč pojavila leta 2006, zato je do takrat spoznaval nove ljudi preko forumov ali na posebnih krajih, ki so izžarevali določene vibracije, kot na primer zapuščene tovarne ali stara pokopališča.

"Enkrat smo se pozno ponoči družili na pokopališču, ko sta do nas pristopila dva najstnika. Nekaj časa sta se obotavljala in drug drugega dregala za rokav, saj sta bila preveč prestrašena, da bi spregovorila. Končno je eden od njiju vprašal:

"A ste goti?"

"Da." 

"Kako pa postaneš got? Kakšne kriterije imate?"

Tako čudnega vprašanja še nikoli nisem dobil.

Timur kot got

Takrat so po spletu krožila "gotska pravila", s katerimi se je opredeljevalo, kaj got sme in česa ne sme početi, vendar so jih resno jemali le mulci. To se je začelo dogajati tudi v klubih. Intelektualna in kulturna pričakovanja posameznih skupin in njihovih vodij so določala, če si sprejet ali ne. V nekaterih skupinah si moral poslušati HIM ali The Rasmus, da si "postal pravi got", medtem ko so v drugih skupinah takšno osebo izobčili in jo sramotili. Skupine so se med sabo prerekale o tem, kaj pravzaprav pomeni biti got.

"Eno leto sem živel v precej slabi soseski, vendar se me domačini niso upali dotikati. Kasneje sem izvedel, da me kličejo Batman. Niso se ukvarjali z mano, saj sem se jim zdel čudak, s katerim se je bolje ne ukvarjati," razlaga Timur.

Gotsko gibanje se je leta 2010 nenadoma končalo.

"Vse je naenkrat izginilo in postalo nepomembno. Nekdanji goti so odrasli in sprejeli navaden življenjski slog. Vse manj ljudi se je udeleževalo gotskih dogodkov. Bilo je celo tako slabo, da so se na teh dogodkih prikazali naključni ljudje, da bi videli gote, pa so nato razočarani odšli. Goti so preprosto nehali prihajati," se spominja.

Timur danes

Tridesetletni Timur je danes podjetnik in si lasti center za psihološko izobraževanje. Še zmeraj se rad spominja gotskih let, še posebej svojih najljubših bendov Lacrimose in Sopor Aeternusa, ter svoje naklonjenosti do čevljev z debelimi podplati in del Edgarja Allana Poeja.

"Vsaka generacija ima svoje trende. To je bila subkultura ruskih milenijcev in ni mi žal, da sem ji pripadal," dodaja Tomur.

Ljubitelji anime

"Moji starši že pet let razmišljajo, da bi mi uničili računalnik. Prej so bile računalniške igrice, zdaj je anime. Zaenkrat jim je uspelo samo polomiti ekran. Osemdeset odstotkov mojih prijateljev misli, da je moja obsesija nenormalna. Imam samo enega prijatelja, ki mara anime, vendar je odšel v vojsko. Vsi so se tako trudili, da bi uničili mojo odvisnost, vendar me to ni ustavilo. Edino krizo sem doživel, ko me je mama ujela, medtem ko sem gledal hentai (anime pornografijo). To je zanjo bil resen šok in bila je pripravljena, da me odvede k psihologu," je na nekem forumu leta 2007 zapisal anonimni uporabnik.

Nikolaj Novicki leta 2012

Anime kultura je v Rusijo prišla v poznih 80. s piratskimi filmi.

"Iz Japonske in ZDA so prišli videorekorderji, ki so jih pirati uporabljali za izdelavo serij, ki so temeljile na filmih. Na primer, po gledanju ameriškega filma Cobra (1986), v katerem igra Sylvester Stallone, so pirati izdelali celo serijo po imenu Prva severna zvezda," pravi 38-letni Nikolaj Novicki.
Njegova obsesija z anime ne pojenja. Redno obiskuje anime festivale, kjer pomaga in celo organizira dogodke.

Nikolaj Novicki danes

"Danes še bolj izgledam kot kak anime lik, kot sem pred 20 leti. Do pred nekaj leti sem imel mohawk frizuro in zelene lase. Delati ne rabim, zato sem trenutno doma," pravi. Pred tem je delal v manjšem skladišču kot vodja logistike.

Emo in alternativni rok

"Raztegovali smo si ušesa in si prebadali ustnice, jezike in celo lica. Barvali smo si lase in na koncertih skakali z odra v množico," se spominja 26-letni Edward.

Delali so bolj kot ne vse, kar bi se lahko štelo pod emo ali alternativno. To je subkultura, ki ni imela strogih mej, in je združevala težki metal, punk in rap.

Edward leta 2008

"Spominjam se, kako se nas je zbralo po 50 ljudi, da smo poslušali komade, pili "blazer" (alkoholni koktejl, ki stane komaj toliko, kot tetrapak gostega soka) in si rezali zapestja," razlaga in se smeje. "Okej, šalim se glede rezanja zapestij. Res mi gre na živce, da ljudje mislijo, da emoti zmeraj jočejo in si režejo zapestja. To so počeli samo posamezniki, ki niso bili pri pravi. V resnici smo bili polni energije in ljubezni in zmeraj smo se družili.

Danes je Edward umetnik, ki dela videje. "Med odraščanjem sem delal na gradbiščih. Kasneje sem delal kot natakar in točaj. Nato pa sem ugotovil, da ta služba ni zame. Prav tako me ni privlačila misel na pisarniško delo," pravi.

Edward danes

"Res je bilo čudno biti nihče, ki za sabo ni pustil ničesar," se spominja 26-letna Karina. Leta 2007 je imela lasten bend. "Plačali smo 150 rubljev na uro za igranje v zadimljenem studiu iz kartona, kjer te je tresla elektrika, ko si prijemal mikrofone in ojačevalce," se smeje.

"Takrat je bila uporaba interneta omejena. V kiosku si moral kupiti kartico za dostop, ki je zadoščala za štiri ure. Splet smo uporabljali zato, da smo tiskali besedila za angleške komade, da bi jih pravilno peli. Oboževali smo Linkin Park in Limp Bizkit," pravi Karina. Po razpadu skupine je dolgo časa delala kot fotografinja, danes pa je umetnica ličenja. "Seveda nisem pozabila igrati kitare, vendar ne pojem in ne igram več, ker mi je preveč nerodno."

Igor Kanpranov je nekdanji solist skupine Amatory, ene najbolj priljubljenih metal skupin iz zgodnjih let 21. stoletja. Tudi on je šel čez radikalno transformacijo.

Igor Kanpranov

Še zmeraj ima prebodeno uho. To mu je ostalo iz let, ko je bil še glasbenik, zdaj pa poje v cerkvenem zboru. Verjame, da ga je Bog rešil pred depresijo in drogami, ki so mu grenile glasbeno življenje.

Igor Kanpranov

Kult iz leta 2007

Obstaja hipoteza, da so mladinske subkulture v splošnem pomenu izginile, in da so gote in emote nadomestili prostovoljci in aktivisti za pravice živali. V Rusiji so milenijci prezaposleni z drugimi stvarmi. "Pogovarjamo se o vlogah spolov, ksenofobiji, patriotizmu in zdravemu življenjskemu slogu. Slednje je še posebej pomembno," pravi Jelena Omelčenko, ki je raziskovala subkulture na višji ekonomski šoli.

"Obstaja tudi hipoteza, da te subkulture nikoli niso zares izumrle, ampak smo nanje samo pozabili. Možno je, da so postale res manj priljubljene, vendar njihovi predstavniki še zmeraj obstajajo. To je tako, kot če bi rekli, da če pade povpraševanje po določenem mesu, ga prenehamo jesti popolnoma," pravi Nikolaj.

"S prijateljem Johnom sva januarja 2016 šla na Jane Air koncert (ruska rock skupina, ki je priljubljena med emoti) v Moskvo. Koncert se je odvijal takoj zraven neke emo zabave. To je bila prava emo zabava s piercingi, dolgimi barvitimi lasmi in temu primernimi oblačili. Celo komadi so bili enaki. To je bil nek kult leta 2007. Edina razlika je bila, da jaz in John nisva bila več ista. Kljub temu sva uživala ob Jane Air koncertu, tako kot v dobrih starih časih," zaključi Edward.

Preberite še:

Nostalgija po 90-ih: 15 stvari, ki vas bodo spomnile na odraščanje v Rusiji

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke