Kako lahko pridete v Rusijo brez vize in potnega lista

Za vstop tukaj vam ni treba skozi carinski pregled ali karkoli drugega, kljub temu da gre za rusko ozemlje. Vsak, ki se znajde v Estoniji, lahko v Rusijo vstopi brez vize in celo brez potnega lista.

Ta obmejna anomalija pokriva 1,15 kvadratnega kilometra ozemlja pod imenom Saatseški škorenj (ozemlje je namreč v obliki škornja). Gre v bistvu za neasfaltirano cesto, ki povezuje estonski vasi Sesniki in Lutepää, pri čemer cel kilometer poti med vasema poteka čez rusko ozemlje.

Kako se je del Rusije znašel v Evropski uniji?

V državah nekdanje Sovjetske zveze je mnogo takšnih podobnih krajev. Ko so po razpadu ZSSR administrativne meje med republikami postale državne, so se nekatera naselja znašla na različnih straneh meje in to na zelo neposrečene načine. To se je zgodilo tudi v gozdu med omenjenima estonskima vasema. Do leta 2008 je bila ta pot namreč edina cestna povezava med njima, ki pa je potekala uradno skozi rusko ozemlje.

Rusija in Estonija sta dvakrat, leta 2005 in 2014, že poskušali popraviti ta absurd. Podpisali sta obmejni sporazum, ki je predvideval menjavo ozemlja. Na ta način bi se Rusija odpovedala "škornju" v zameno za gozdnato ozemlje enake velikosti na nekem drugem kraju. Ratifikacija sporazuma pa je na žalost obakrat propadla.

Razlog za to je preprost: Estonija je vztrajala, da menjava ozemelj temelji na mirovnem sporazumu med Rusijo in Estonijo, ki sta ga državi podpisali leta 1920 v Tartuju po estonski vojni za neodvisnost. Po tem sporazumu Saatseški škorenj pripada Estoniji, kar pa ni edina razlika v primerjavi z danes. Rusija meni, da bi sklicevanje na ta sporazum Estoniji omogočilo, da zahteva še druga ruska območja.

Stražarji v grmovju

Rusija je dostop do ceste dovolila vsem, ki ga potrebujejo, vendar pod posebnimi pogoji: vozila se ne smejo ustavljati, ljudem pa ni dovoljeno stopati na cesto in se sprehajati po njej. Ruski obmejni organi, ki patruljirajo v okoliškem gozdu, so namreč zelo pozorni na morebitne kršitelje in hitro reagirajo tako, da vas odvedejo do bližnjega ruskega kraja in se z vami malo pogovorijo, nakar vam izstavijo globo.

Bloger Dmitrij Malov pravi, da je ozemlje levo od ceste (ki je bližje Estoniji) popolnoma neuporabljeno. Tam naj bi bilo mnogo "divjih gob, ki segajo do kolen", in ki jih imajo Estonci baje zelo radi. Na desni strani ceste, bližje k Rusiji, je bodeča žica, za katero se v zamaskiranih lesenih kočah skrivajo oprezni ruski obmejni organi FSB-ja. Če menite, da boste lahko smuknili mimo njih, potem se najverjetneje motite.

"Moj estonski prijatelj Mikk mi je povedal, da se je nekoč ustavil ob mejnem stebru in izstopil iz avta, da bi opravil malo potrebo. Nato so se naenkrat kot iz nič vzeli ruski obmejni stražarji," je zapisal uporabnik g-egorov. Nekemu drugemu estonskemu domačinu se je pripetilo še huje: "Celih 24 ur sem bil v Krupi (ruska obmejna postojanka), preden so me odpeljali nazaj v Värsko (bližnja estonska vas), vendar mi na srečo ni bilo treba plačati globe."

Ob vrnitvi na estonsko ozemlje pri kraju Lutepää stoji osamljen mejni steber in znak za hitrostno omejitev 70 km/h. "V Estoniji jemljejo omejitve zelo resno. Na ruskem delu ceste se lahko peljete kolikor hitro se želite," pravi Malov.

Takoj za vasjo Lutepää se peljete nadaljnjih 50 metrov skozi Rusijo pod enakimi pogoji. "Sredi tihe ceste (teh 50 m) sem ustavil avto, da bi naredil nekaj fotografij, vendar se je iz grmovja takoj prikazal stražar in začeli stopati proti meni," se spominja bloger. "Bilo je neprijetno. Vprašaš ga: ali lahko fotografiram ali ne? Ali lahko ruski državljan stoji na cesti ali ne? Vendar on še kar hodi proti tebi. Odločil sem se, da se odpeljem naprej, brez da bi napravil fotko z obmejnim stražarjem."

En kilometer naprej so Malova nato ustavili še estonski policisti, da bi preverili, če je tihotapec. "Kakopak, kdo pa bi sicer vozil med Sesniki in Lutepää z ruskimi tablicami," pravi.

Kakšnih idej pa so se posluževali pravi tihotapci, ki so čez rusko mejo tihotapili različno blago?