Moskovski reševalec: V enem dnevu v Rusiji dobiš več izkušenj kot med celotno kariero v Nemčiji

Getty Images
Gasijo požare, rešujejo zapuščene otroke, zapostavljene starejše in utapljajoče se pijance. To so več ali manj vsem znane vsakdanje naloge, ki jih opravljajo pripadniki služb za zaščito in reševanje. Obstajajo pa tudi primeri, ki človeka resnično pretresejo.

Gasilska brigada že pol ure gasi štirinadstropno zgradbo v Moskvi. Znotraj ni ljudi, stara zgradba je bila namenjena za rušenje že pred izbruhom požara, zato gasilci delajo sproščeno. Reševalci stojijo ob strani in kadijo. Eden od njih pa se odloči, da je zdaj idealna priložnost za vajo.

Skupaj vstopijo v zgradbo, ki jo požirajo plameni. Vse je zadimljeno, temperature so visoke, vidljivost pa je nična. Reševalci prispejo do vrha zgradbe in – najdejo migrantsko družino: moškega, žensko in leto dni starega otroka. Vsi so še pri zavesti, vendar v zelo slabem stanju.

V stavbe, ki jih mestne oblasti pred rušenjem izselijo, se vmes pogosto naselijo migrantske družine, ki jih nihče ne opazi. Reševalci so izvlekli vse tri, pri čemer so komaj kaj videli pred seboj, skoraj popadali po stopnicah in malo je manjkalo, da niso izpustili otroka. Vendar so jih rešili. Za ta podvig so prejeli državno odlikovanje. No, v bistvu ne reševalci sami, ampak sin nekega gasilskega uradnika, ki ni bil niti na kraju požara.

29-letni Aleksander nam je povedal zgodbo, saj se mu je zdela "zabavna". Odlikovanja niso dobili, ampak to sploh ni pomembno. Svet je krivičen in reševalci to najbolje vedo. Zato pa je bilo kot v filmu, pravi.

Aleksander se je pred kratkim odločil, da se bo razgovoril o neznanih plateh svojega nekdanjega poklica. "Začeli so me mučiti prividi iz preteklosti, moram se nekomu izpovedati," priznava. Njegove objave o delu moskovskih reševalcev na Twitterju so dosegle na tisoče odzivov.

Teroristični napadi, Nord-Ost in talci

Aleksander je postal reševalec po zaslugi svojega očeta, ki je prav tako opravljal ta poklic. "V 90. letih so ljudje postajali reševalci v glavnem zato, da bi lažje pili. Delal si en dan, nato pa štiri dni popival." V tistih časih o reševanju nihče ni prav zares kaj dosti vedel in ekscesi s pijanimi reševalci so trajali vse do konca 90. let, ko so Rusijo začeli pretresati teroristični napadi.

"Oče me je včasih klical s terena in me prosil, da mu prinesem termovko s kavo, medtem ko so oni pred neko stavbo čakali odstranjevalce min. Tam zraven pa so imeli zloženih po deset vreč eksploziva," se spominja Aleksander svojega otroštva.

Leta 2002 so čečenski teroristi zajeli 916 talcev med predstavo muzikala Nord-Ost. Nekateri ljudje so se uspeli skriti v skladišče kulturnega doma, vendar so bile na oknih rešetke: "Takrat so moj oče in še trojica reševalcev našli prehod do zadnjega dvorišča skozi toplovod in prišli ven skozi jašek na drugi strani. Ni mi jasno, kako ni v tem času nihče streljal nanje z oken. Prežagali so železne rešetke in izvlekli ljudi."

Takrat so vsi dojeli, da morajo ljudi rešiti tisti, ki se vsaj malo spoznajo na medicino in tehnologijo. Namesto "alkoholikov" so prišli alpinisti, jamarji in drugi ljubitelji ekstremnih športov.

Pri 14 letih je Aleksander postal prostovoljni reševalec. "Kaj pomeni biti reševalec pri tako mladih letih? To pomeni, da nosiš na sebi razne neumnosti, kot recimo jakno z napisom "MČS Rossii" (rusko ministrstvo za izredne razmere), oranžno baretko, kombinezon in misliš, da izgledaš kul," se smeji.

Kaj delajo reševalci

80 % pozivov, ki jih prejmejo reševalci, je "odpiranje vrat". Najpogosteje ljudje po nesreči zaprejo avtomatska vrata, v stanovanju pa so na primer ostali majhni otroci. Preostalih 20 % so težji primeri: smrad razpadajočega trupla pod vrati, samomorilci, ljudje s psihičnimi težavami, požari itd. "Pogovor z osebo, ki se želi ubiti, je ena najtežjih nalog. Lažje je celo noč gasiti požar," pravi Aleksander. "Stopnja napetosti in aktivnosti možganov je takšna, da lahko v enem dnevu shujšaš za nekaj kilogramov."

Kako pa si lahko predstavljamo razmere za gasilce ob gašenju požara? Po Aleksandrovih besedah si lahko to najbolje predstavljamo tako, da "si preko več slojev obleke nadenete še bundo, oprtate težek turistični nahrbtnik, masko za potapljanje, nakupovalno vrečo, v roke pa vzamete kovček z orodjem in nato gonite sobno kolo v savni." Ampak, ali to pomeni, da pri reševalcih delajo samo močni, brutalni posamezniki? Aleksander pravi, da ne. Obstajajo mnogi, ki so v vsakodnevnem življenju punk rockerji, raperji ali didžeji na rave festivalih.

"Imeli smo celo enega geja. Takega, zelo tipičnega, ki je na Instagramu objavljal fotke v spodnjih hlačah pred ogledalom. Ampak bil je eden najpogumnejših tipov z jeklenimi živci, s katerim sem rad delal. On je, mimogrede, bil Rus, ki je delal v Nemčiji kot gasilec, med dopustom pa je prišel k nam kot prostovoljec," pravi Aleksander.

Biti reševalec v Rusiji ni isto, kot biti reševalec v Evropi ali Ameriki. Oprema je pogosto slaba in izrabljena, nabavljena preko eBayja, gasilska postaja pa se nahaja v prvem nadstropju takoj nad savno s prostitutkami. Zato lahko v Rusiji v samo enem dnevu naberete toliko izkušenj kot tekom celotne kariere v Nemčiji, pravi.

Dogajajo pa se tudi smešne situacije. Pride prijava: "Mož je v stanovanju in se ne odziva." Aleksander se spušča po vrvi na balkon. Oknu se približa ogromen moški s cigareto v ustih, ki zre v zvezdnato nebo. Aleksander se drži za vrv na desetem nadstropju. Počasi ga postaja strah.

"Lepa noč," pravi moški.
"Zelo," odgovarja Aleksander.
"Vas je žena poklicala?"
"Aha."
"Z ljubico sem tukaj, kaj naj zdaj?"

Reševalci so nato spustili še eno vrv z reševalno košaro, vanjo spravili ljubico in jo spustili eno nadstropje nižje. Ženi so povedali, da je njen mož malo preveč popil in se ni mogel zbuditi.

Kako začneš sovražiti ljudi

Po desetih letih dela kot reševalec je Aleksander zapustil službo, se preselil v Gruzijo in se tam začel ukvarjati s turizmom. Kot razlog navaja, da je "država uničila njegov poklic" in to, da je v službi "pregorel".

Priznava, da je situacij, kjer lahko pokažete junaštvo, bistveno manj od teh, ki jih povzročita človeška neumnost ali ravnodušnost. Sčasoma reševalec razvije mržnjo do določenih posameznikov in hkrati pretirano čustvenost do drugih. "Razviješ nek enostaven odnos do človeškega življenja, tvoj položaj in odlikovanja postanejo smešni! Smrt prav tako postane nekaj navadnega. Samo na mrtva dekleta in otroke se ne moreš nikoli navaditi."

Če želite s tem prekiniti, morate oditi. Tudi če vas ves čas nekaj vleče nazaj, tako kot Aleksandra. Če bi mu lahko kdo dal nadnaravne moči, pravi da bi izbral tisto napravo iz filma Možje v črnem, kjer s pritiskom na gumb enostavno izbrišeš spomin na nedavni dogodek.

Preberite še tri zgodbe o pogumu prostovoljnih gasilcev iz Rusije.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke