Poleg tulskega medenjaka (prjanika) je samovar eden od najbolj prepoznavnih simbolov mesta Tula (180 km južno od Moskve), kjer so ga začeli množično proizvajati konec 18. stoletja. Zgodovinarji so prvo omembo »naprave za vretje vode« našli v dokumentih iz leta 1740, ki opisujejo bakreni samovar Demidove manufakture iz kraja Saksun na Uralu.
Prvi samovarji so delovali na trda goriva in imeli pipo ter gorilnik. Za gretje vode so uporabljali različna goriva: premog, les in celo borove storže. Lastnost slednjih je namreč, da hitro gorijo in vodi dodajo posebno aromo. Danes jih dodajajo šele tik preden voda zavre.
Samovar dobi prijeten lesk šele takrat, ko ga dobro zgladijo. V preteklosti so samovarje čistili z brusilnimi materiali – drobnim mokrim peskom ali pepelom. Uporabljali so celo opečnati prah. Za poliranje samovarja je potrebno precej časa, zato so to počeli navadno pred prazniki.
Samovarji se ne razlikujejo samo po obliki držal in pip, ampak tudi po splošnem izgledu. Najcenejši in najbolj priljubljeni so cilindrične oblike, potem obstajajo še samovarji v obliki kozarca za vodko, vaze ali jajca. "Kozarec vodke" je na spodnji strani zožan in v različnih izvedenkah. Nekatere samovarje so napravili v obliki puškine cevi ali naboja, ki je bil na spodnji strani razširjen.
Muzej ruskih samovarjev v Kasimovu
Jekaterina Česnokova/SputnikObstajajo samovarji, ki so okrogli kot lubenice, v obliki marelice ali pa izgledajo kot valenki (tradicionalni ruski krzneni škornji). V času velike noči so na mizo postavili samovar v jajčasti obliki. Priljubljen je bil tudi potovalni samovar v oglati obliki z snemljivimi nožicami.
Ustanovitelj prve tovarne samovarjev v Tuli Ivan Lisicin je ta samovar uporabljal med potovanji (18. stoletje)
Nikolaj Pašin/TASSV zgodnjem 19. stoletju je bila cena posameznega samovarja odvisna od mase materiala, iz katerega je bil narejen. Najprej so za izdelavo uporabljali baker, vendar so bakreni samovarji po čiščenju delovali slabše. Nato so obrtniki preklopili na medenino, bakreni nikelj in zlitino bakra in cinka.
Masa je odražala kakovost samovarja: debele stene so bile obstojnejše od tankih, voda pa se je hladila počasneje.
Najpogosteje imajo samovarji prostornino za 3-8 litrov vode. Manjši so redkejši, saj jih je težje izdelati in so zato tudi dražji. Obstajali pa so tudi samovarji za eno ali dve skodelici, ki so jim pravili "egoisti".
Otroci carja Nikolaja II. so imeli pet takšnih samovarjev, zanje pa so jih leta 1909 izdelali tulski obrtniki. Vsak je imel edinstven izgled, danes pa si jih lahko ogledate v Tulskem muzeju samovarjev.
Največji delujoči samovar na svetu ima kapaciteto 555 litrov in lahko naenkrat poteši žejo 2.220 ljudem. V višino skupaj z izpušno cevjo meri 2,5 m, brez nje pa 1,72 m. Leta 2014 ga je izdelal Aleksander Novokšonov iz Perma. Pri izdelavi je uporabil nerjaveče jeklo, samovar pa se je zapisal v Rusko knjigo rekordov.
Toliko je namreč kupec (nek bogati ruski zbiralec) plačal zanj na Sothebyjevi dražbi v Londonu leta 2004. Samovar iz čistega srebra, v obliki mitološkega slovanskega gozdnega duha Lešija, je med leti 1899 in 1908 izdelal legendarni zlatar Carl Fabergé.
Več spomenikov v čast ruskemu čajniku lahko najdete v njegovem rojstnem kraju Saksun v Permski regiji in seveda v Tuli. Veličasten štirimetrski spomenik, okrašen z bubliki (tradicionalnim ruskim kruhovim pecivom), so postavili v nekdanjem trgovskem kraju Jelabuga.
Obstajajo tudi spomeniki v Kungurju, mestu 1.200 km od Moskve, ki je v 19. stoletju slovelo kot ruska prestolnica čaja, v Gorodecu (Nižnjegorodska regija) in v Mitiščih (Moskovska regija).
Osemmetrski spomenik samovarju v Mistiščih (Moskva)
Grigorij SisojevOdkar so ga izumili je samovar našel svoj večni prostor v ruski umetnosti. Še danes velja kot najbolj priljubljen gospodinjski pripomoček, simbol blagostanja in udobja domačnosti. Nesmrtno upodobitev je dočakal tako na slikah kot fotografijah velikih umetnikov, danes pa se je prebil tudi na Instagram.
Preberite še o drugih simbolih, s katerimi navadno povezujemo Rusijo.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.