Kako danes živijo sodobni ruski Judje?

Glavni rabin v Pjatigorsku Mihail Hananašvili v sinagogi bere Esterino knjigo med praznovanjem judovskega praznika purim. Festival obeležuje rešitev judovskega naroda pred genocidom v Perziji med vladavino Artakserksa I.

Anton Podgajko/TASS
Ruski Judje lahko danes svobodno izražajo svojo veroizpoved, vendar so leta njihovega napol legalnega statusa pustila svojo sled. Ali so represije in izolacija pripomogli k združenju ruskih Judov v sovjetskih časih? Kakšen odnos imajo njihovi otroci do judovstva?

Vsako pomlad mladi rabini in študentje verski šol (ješiv) potujejo v različna ruska mesta, ki nimajo svojih rabinov. Njihova naloga je opraviti obred, imenovan seder. Gre za praznično pojedino miru, s katero obeležijo izgon iz Egipta. Seder se odvija dvakrat, in sicer na prvi in drugi večer pashe (ali pesaha).

Člani judovske skupnosti med obredno pojedino ob prazniku pesah seder v Velikem Novgorodu

Rabina ne morete srečati v vsakem kraju, kjer prebivajo Judje. To je posebnost judovske skupnosti v Rusiji, po kateri se ta razlikuje od skupnosti v drugih državah.

»V New Yorku obstaja po eni strani ogromna ortodoksna judovska skupnost, a po drugi strani le maloštevilni neortodoksni Judje obiskujejo sinagogo. V Rusiji je ravno obratno,« pravi Boruh Gorin, tiskovni predstavnik Zveze judovskih skupnosti v Rusiji.

»Večina Judov v Rusiji se je odmaknila od tradicij. To je trend, ki ga opažamo tudi v drugih nekdanjih socialističnih državah, recimo na Madžarskem in na Poljskem, medtem ko v preostali Evropi ni v navadi. Tamkajšnje judovske skupnosti morajo biti ortodoksne, sicer se asimilirajo in izginejo,« pove Gorin, ki dodaja, da je sekularnih kar 90 % članov ruske judovske skupnosti, ki pogosto živijo v mešanih zakonih.

Rabin Jehuda Leib Levin med pregledom kruha matzoh. Moskva, 1968

V ruskih mestih tudi ni posebnih judovskih četrti. Namesto tega obstajajo majhne judovske skupnosti s po 1.000 člani v skoraj vsakem ruskem mestu in ponavadi nimajo lastne sinagoge. Razlog za to pa je zapletena zgodovina Judov v Rusiji.

Prepovedani matzo in »religija holokavsta«

Po revoluciji je pravoslavna cerkev (ki je bila takrat sama prepovedana) prenehala s promocijo antisemitizma. Obstajal pa je tudi t. i. ekonomski antisemitizem, ki se je odražal tako, da so ljudje na Jude v vrstah sovjetskih uradnikov gledali kot na ljudi, ki jemljejo najboljše službe. To je bil najpogostejši vzrok antisemitizma v sovjetskih časih, pravi Gorin.

Judje v ZSSR med obrednim poročnim plesom

Mnogi so poskušali celo zabrisati svoje judovske korenine, kar je dodatno preprečevalo vzpostavljanje skupnosti. Judovstvo na splošno ni bilo dobrodošlo, saj je šlo za religijo. V novem družbenem redu ni bilo prostora za ješive, ki so bile prepovedane. Posledično se sovjetski Judje niso mogli sistematično učiti hebrejščine. Celo judovski kruh matzo, ki je ključnega pomena pri praznovanjih, so takrat prodajali »pod mizo«. Nič čudnega zato ni, da so ravno te omejitve združevale judovsko skupnost.

»Mislim, da če v ZSSR ne bi bilo antisemitizma, bi tudi Judje izginili. Ne bi se počutili drugačne od ostalih,« pravi Anna Russ, pesnica iz Kazana. Gorin se strinja: »Antisemitizem v sovjetskih časih je preprečil sekularnim (neverujočim) Judom, da bi se asimilirali. Združevali so jih skupni problemi z zaposlitvijo in izobraževanjem. Mnogi so se počutili »judovsko« že zaradi solidarnosti s tistimi, ki so izgubili življenja v 30. in 40. letih. Temu so rekli t. i. religija holokavsta.«

Judje prebirajo Toro med praznovanjem pashe v moskovski sinagogi na ulici Bolšoj Spasogoleniščevski.

»Moja praprababica je umrla med vojno v Kijevu in ne v Babi Jaru [grapa blizu Kijeva, kjer so nemške enote izvajale pokole med vojno, op. avt.]. Po stopnicah jo je potisnil njen najprijaznejši sosed,« pravi Irina, Judinja srednjih let iz Moskve. »Kako bi lahko po takem dogodku človek pozabil, da je Jud?«

Ostati ali oditi?

»Antisemitizem je ponovno na pohodu v nekaterih evropskih državah,« pravi Gorin. »Ampak v Rusiji pa je, zanimivo, za nas varneje kot kjerkoli drugje. V velikih mestih se mladi asimilirajo sami od sebe, ne zaradi tegob. Preprosto se ne počutijo kot Judje, dokler jih kdo na to ne spomni v pozitivnem (potovanje v Izrael) ali negativnem smislu.«

Glavni rabin v Pjatigorsku Mihail Hananašvili v sinagogi bere Esterino knjigo med praznovanjem judovskega praznika purim. Festival obeležuje rešitev judovskega naroda pred genocidom v Perziji med vladavino Artakserksa I.

V 70. letih je preko 100.000 sovjetskih Judov migriralo v Izrael. Po letu 1989 je ta številka dosegla 1 milijon. Istočasno so organizacije, kot sta Judovska agencija za Izrael (HaSochnut Ayeudit) ali Hillel International začele promovirati judovsko kulturo v Rusiji.
»Judovstvo je k nam prišlo ravno preko teh dveh organizacij v začetku 90. let,« se spominja Russ. »Habad nam je začel pošiljati rabine. Za holokavst sem prvič izvedela, ko sem bila stara 13 v nekem taboru, ki ga je organizirala HaSochnut.«

Gorin pravi, da je tekom 90. let večina judov pod 40. letom starosti ostala v Rusiji. Odselili so se njihovi starejši sorodniki. »To je bil čas velikih priložnosti. Mladi so to razumeli in ostali. Jedro sodobnih judovskih skupnosti so posamezniki, ki so so bili najstniki, ko je Sovjetska zveza začela razpadati. To priložnost so izkoristili do popolnosti.«

Cilj Hillela in HaSochnut pa niso bile migracije, pravi Irina. »Svoje judovske korenine moramo ohranjati tukaj,« poudarja. »Tudi če nekdo ne hodi v sinagogo vsak dan, ima vezo s preteklostjo.«

Anna pravi, da jo je bilo ob misli da selitev v Izrael strah zaradi jezika: »Menila sem, da bom v tuji kulturi izgubila vse. Na program Naale [program izraelske države, ki mladim Judom po svetu omogoča pridobitev uradne izobrazbe v Izraelu, op. prev] sploh nisem pomislila. Danes svojo hči prepričujem, da naj poskusi. Mislim, da ne moreš biti Jud, brez da ne bi izkazoval popolnega spoštovanja do judovstva.«

Rabin Gorin Goruh med otvoritvijo sinagoge v Malahovki po obnovi.

Kratka zgodovina Judov v Rusiji

V srednjem veku je judovsko prebivalstvo v Evropi trpelo preganjanje pod lokalnimi veljaki, vključno z Rusi. Od vladavine poljskega kralja Kazimirja III. Velikega (1310 – 1370) so se Judje naseljevali večinoma na Poljskem. Na rusko ozemlje so prišli šele med vladavino Katarine Velike, ko so deli Poljske (današnja Belorusija, Ukrajina in Litva) bili priključeni k Ruskemu imperiju.

Judje so v Rusiji plačevali dvojne davke in imeli omejene državljanske pravice. Ampak to jim ni preprečilo, da se ne bi stapljali z lokalnim prebivalstvom. Lokalnih skupnosti pa ruski Judje niso organizirali, saj so se bali antisemitizma s strani ruske pravoslavne cerkve. Proti koncu 19. stoletja je judovska skupnost v Rusiji štela okoli 5 milijonov ljudi, ki so se ukvarjali večinoma s trgovino in obrtništvom. Zaradi naraščajočega antisemitizma pa so začeli zapuščati Rusijo in se seliti večinoma v ZDA. Šele z revolucijo 1917 so bili Judje osvobojeni. Mnogi člani prehodne vlade in kasneje sovjetske oblasti so prav tako bili etnični Judje.

Preberite še: Spomini na osvoboditev Auschwitza

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke